Ljudje živijo v New Yorku

Mesto, ki nikoli ne spi, sem obiskala dvakrat.

Prvič tudi jaz nisem spala, saj sem se udeležila samo dnevnega šnelkursa turistenja v lastni režiji. Ta brutalni potep bi nizkokvaliteten časopis morda naslovil z: Nepripravljena turistka v najhujši newyorški poletni vročini in novih allstarkah naredila petinštirideset tisoč korakov v šestnajstih urah, ne boste verjeli, kaj se je zgodilo potem!

Vam kar povem, kaj se je zgodilo potem, da vas ne bo nevednost grizla- ko me je ob šestih zjutraj razmajan avtobus izpljunil v Bostonu, kjer sem stanovala, so bile moje noge tako zatečene in ožuljene, da nisem zmogla nekajminutnega sprehoda do stanovanja. Morala sem na taksi. Princesa na zrnu peska v novih allstarkah v New Yorku. Šokantno!

A ko so se žulji prebodli in otekline plahnele, so boleče noge začeli zamenjevati lepi spomini. Najlepši. Nisem znala točno opredeliti, pokazati s prstom na kaj je bilo pravzaprav tisto, kar me je očaralo, ker v resnici ni šlo za eno stvar, niti za več posameznih stvari, ampak za celoto.

New York deluje samo kot celota.

New York je akcija, je blišč, je dogajanje, je neprestano hitenje čez drn in strn, je oh in sploh in oh in ah. Je več kot to in več od vsega, je presežek, zmnožek, je srce zahodnega sveta. In bije prehitro. Naivna Evropejka, ki je prvič stopila v svetovno metropolo kjer se dogaja vse in vse dogaja hkrati, se je pač ujela v njegov ritem.

Zaklela sem se, da se v New York moram vrniti. To je to, to je pravo mesto!, sem si govorila. V glavi sem si že vrtela scene, kako se preselim na Manhattan in vsako jutro s kavo v roki strumno koračim po pravilno pravokotnih ulicah, povsem imuna na mogočnost visokih stavb, ki bi se kot neizprosni stražarji v betonskih uniformah vse okoli mene dvigale v nebo. Živo sem si predstavljala živahno življenje, sestoječe iz mjuziklov, pice in previsokih napitnin. To bi bilo to, to bi bil lajf!, sem si govorila.

Drugič sem tam preživela cel teden, kar še vedno niti slučajno ni dovolj časa za ustvarjanje realnega vtisa o življenju v kateremkoli mestu, a že teh nekaj dni je moje slavospeve Velikemu jabolku prepisalo v črvive žalostinke. Uspelo mi je pokukati v njegovo zaodrje in z razočaranjem sem uvidela, da je bleščeča fasada samo kulisa. Ne znam s prstom pokazati kaj točno me je razočaralo, ker v resnici ni šlo za eno stvar, niti za posamezne stvari, ampak za celoto.

New York deluje samo kot celota.

Oh in sploh in oh in ah, ki sta me ob prvem obisku tako prevzela, sta hitro postala preveč, in še hitreje sem se naveličala utripajočih barvnih zaslonov, luči in izveskov na ozadju sive, ki v vseh odtenkih oblači mesto. Skupaj z nikoli pojenjajočim uličnim ropotom, neprestanim drenjanjem in pa hitenjem, hitenjem, hitenjem, se scmari živčna mineštra, ki je nisem mogla prebaviti. Vsem muzejem in mjuziklom navkljub. Premalo je teh svetlih, lepih, srcu in očem prijetnih točk, in predolge so bledosive, hrupne poti med njimi.

Vsi ljudje hitijo (še golobom se mudi). Ko sem se z New Yorkom srečala prvič, sem hitela tudi jaz, zato sem se skladno zlila z njegovim karakterjem. Ob drugem zmenku pa sem hotela mesto uživati, globje spoznati, in se zato neprestano počutila, da mi uhaja. Akcija, blišč in dogajanje so me v iskanju resnice začeli premetavati po brezbarvnih ulicah in moje strumno korakanje se je spremenilo v beg.

Brenčeči ulični množici sem ušla na vrh razglednega stolpa Rockefellerjevega centra in pod mano se je razprostrla betonska džungla. Strmela sem v enega najbolj slavnih razgledov New Yorka, v belo-sivo-bež gmoto stavb, ki so valovile vse do obzorja, stoječa tesno ena zraven druge. Začel se me je polaščati čuden občutek, neprijetno zavedanje, da se spodaj pod mano, med neštetimi stolpnicami in nebotičniki, odvija življenje skoraj dveh milijonov Manhattančanov. Zavedala sem se vseh in vsakega posebej in začela sta me grabiti na eni strani panika, na drugi pa osamljena in mirna žalost. Še nikoli se nisem počutila tako samo, tako majhno in tako nepomembno, kot ob pogledu na to mravljišče človeštva.

“Ljudje tu živijo,” je bila moja edina misel. “Ljudje živijo v New Yorku.”

Zares živijo. Dejansko živijo. S svojimi življenji, sanjami, navadami, rutinami in prepričanji, z družinami, prijatelji in službami. Vsak dan znova se borijo z agresivnim, sivim mestom, si utirajo pot med množicami in pazijo, da ne oslepijo od blišča. Zakaj?

Če mi lahko uspe tam, mi bo uspelo kjerkoli, je prepeval Sinatra.

Če mi ne uspe tam, mi bo pa nekje drugje, fušam pa jaz.

New York lahko samo preživiš in doživiš. Da pa v njem živiš, moraš pa imeti marmorno srce.