Karantensko razodetje

Mislim, da je sreda, sredi aprila, dva tisoč dvajset. Osemintrideseti dan samoizolacije z izgovorom koronavirusa, sicer petstosedemnajsti. Ljubljana je odeta v mehko dopoldansko svetlobo, ki izžete turobne stolpnice ovija v tople rumene odtenke. Na ulicah mrtvilo, na dvoriščih praznina, na cestah prah, pri sosedu tišina.

Zdi se mi, kot da se, kot narava po mili zimi, počasi in zmedeno prebujam iz dremeža, si manem zaspane oči ter se počasi navajam na dogajanje okoli sebe, negotova- je že čas da vstanem, ali raje zadremam še za deset minut? Prvič zares vidim drevesa skrivljenih debel v sosedovem sadovnjaku (mogoče so jablane?), napol podrto vrtno uto in strupeno zelenkasto fasado čez cesto. V cipresi pred oknom pisarne mi gnezdi kos, ki cel dan preletava svoj rajon ter glasno dvori gospodični kosovki, ki se je priselila šele pred kratkim. Okopavam svoje vrtičke namesto sosedovih in med opazovanjem igre vetra z listi drevesa, se na glas zasmejem. Ozki listi namreč migetajo kot velike, zelene stonoge, ki se jim nekam strašno mudi. Kam bi se velikim zelenim stonogam lahko mudilo? Verjetno ne na dvourni sestanek o ekipni prodajni uspešnosti zadnjega četrtletja.

Kuham in pečem, berem in meditiram, za vikend sem doma, nabiram meto in baziliko in urejam svojo zbirko nalepk. Dnevi se zlivajo drug v drugega kot nejasna gmota dogodkov in znanci se pritožujejo, da se jim počasi meša, meni pa se zdi, kot da končno živim.