Jadralska retrospektiva

Šli smo jadrat, tradicionalno, letos že drugič. Ostalo mi je nekaj razrtrganih spominov, lepih utrinkov in grenak okus v možganih. Spomine sem se potrudila dati na kup, z možgani pa ne vem še kaj bom.

Opravljivke

Kot bogate stare vdove se jadrnice nežno zibljejo v marini, postrojene tesno ena poleg druge. Pod kuliso neba, polnega zvezd polni luni navkljub, jim jabori šklepetajo med opravljanjem, v katerega se spustijo takoj, ko glasba, blebet in ščebet na njihovih krovih potihnejo. Tiho se nam posmehujejo, ko brez ravnotežja kolovratimo čez kurje lojtre, da do kraja izkoristimo udobje toplih prh in stranišč s samodejnim izplakovanjem, preden spet odplujemo iz varnega, a rahlo brezveznega udobja marine na morje, kjer se zaradi varčevanja s sladko vodo tušira sporadično, izločke se pa med molitvijo, da ne pride do zamašitve, ročno izpumpa naravnost pod jadrnico.

Na odprtem, zasidrane, so povsem drugačne. V mehkem večernem mraku vsaka s svojo lučko visoko na jamboru ponosno in srborito oznanja svojo prisotnost. Nikogar ne pustijo blizu. Kot uspešne karieristke, občudovane od daleč, dame srednjih let, ki ne želijo, da jih kdorkoli moti, se zibljejo vsaka sredi svoje oaze temne modrine, in nas celo noč čuvajo pred ostrimi morskimi vetrovi in jeznimi norveškimi turisti, katerih plani za resne dalmatinske počitnice, smo bili onečastili z veselim rajanjem.

Najboljša pica na Visu

Navodila:

1. Po prepiti noči zmačkan izpluj ob šestih zjutraj
2. Za zajtrk si privošči tri mimoze in kos kruha z ABC sirčkom
3. Več ur jadraj kot nor, poskušaj prepričati skipperja, da naj bo jadro do vrha
4. Med divjim jadranjem verižno kadi, najprej čike, potem travo
5. Med vsemi zgodnjimi točkami mirno in brez omejitev štukaj s pivom
6. Sklati se z jadrnice, tu ni pomembno ali gre za marino (kurja lojtra), bojo (čamac) ali sidranje (tudi čamac), svetujemo pa pri vseh treh načinih povečano previdnost
7. Najdi picerijo
8. Zbutaj še en aperol, ker se je ravno začela sezona
9. Naroči pico
10. To bo najboljša pica tvojega življenja

Kaj je za zajtrk?

Vodka.

Lepim se

Vsa se lepim. Sončna očala se mi lepijo na nos, dlani se lepijo na vse, česar se dotaknem, lasje, slani od soli in grobi od morskega vetra, se mi lepijo na vrat, pet dni stara brisača se mi lepi na telo, kopalke se mi lepijo na rit. Srce se mi lepi na lesene dele jadrnice, spraskam si od komarjev popikano kožo na gležnju in kri se mi lepi na natikače. Od soka, razredčenega z vodko se mi lepijo ustnice in jezik se mi lepi na nebo. Ideja svobode, pa čeprav samo za teden dni, se mi svaljkasto lepi na lobanjo.

Francoska preša

Jutranji ritualistični obred priprave kave v francoski preši se je vzpostavil že drugi dan. Izvajalci smo se menjavali, nadzornik načeloma ne, in ko se tisto zgodnje junijsko jutro za pripravo javi svež (zgolj metaforično) obraz, je bilo to prej normativa kot razlog za sumničavost. V pripravi smo še vsi novinci in je itak je treba dati vsakemu priložnost, da se nauči. Postopek je jasen, ga je pa treba malo izpiliti. Kava, vrela voda, čakaj. Več vrele vode, čakaj, prešaj.

V vznesenem pričakovanju jutranje kavice se zbašemo na palubo, profesionalci že mešamo špricer, amaterji so še v fazi opevanja glavobola. Med pritoževanjem, da zaradi kajenja ne čuti več jezika, si nekdo zvija čik.

Preša je zmagoslavno prinešena na palubo, kot trofeja, polna dišeče, rjave, s kofeinom nabite tekočine. Pozdravimo jo z odobravanjem in vsesplošnim zadovoljstvom. Sprešana še ni, in ta čast jasno pripada nje stvarniku.

Počasi, počasi se preša pomika proti dnu, precejoč kavo. Rahlo sparjeni od zgodnje ure in prejšnjevečernega gina opazujemo kot v transu. Preša se ustavi.

V zgornji prvi četrtini.

Nepričakovan zaplet nas surovo vrže iz melanholije opazovanja in sledi trenutek tišine, ki je vseskozi komičen, se pa začne nabit z zmedo in nejevero, ki se preobrazita en v spoznanje, drug v sprejemanje.

“Koliko si ti dal kave?”

Nonšalantno: “Deset zvrhanih žlic.”

Pomisleki glede nakupovalnega seznama

Ostalo nam je trinajst litrov sadnega soka. Drugo leto lahko kupimo manj oliv, juh iz vrečk, testenin in konzerv tun. Gobe smo sicer tudi vrgli stran, a to zato ker smo jih založili in nanje pozabili, ne zato ker bi bile odveč. Zadnji dan nam je zmanjkalo tudi pitne vode, a smo neizbirčni nadoknadili z Radensko, izbirčni pa s pritoževanjem. Mocarele količinsko ne moremo komentirati, ker smo jo izgubili.