V časovnih vicah

28082021

Všeč so mi kraji kjer se čas ustavi.

Oziroma ne, da se ustavi, ne obstaja.

Oziroma ne, da ne obstaja, samo izgubi svoj pomen.

Jaz temu pravim časovne vice. Časovna vica? Sklanjatve mi ne grejo. Študirala sem naravoslovje. Izgovori, izgovori.

V časovnih vicah se znajdem, kadar potujem sama- na letališčih ali v hotelih, kjer prespim noč ali dve, čakajoča na naslednji let. Ker zadnje tri leta precej potujem službeno, so ti pojavi izkrivljenega prostora in časa dokaj pogosti.

Kraji, kjer je čas samo motna ideja nečesa.

Kraji, kjer sem nihče, in kjer je moja edina obveznost časovno določen izhod iz vic, zabeležen na moji letalski karti.

Vse ostalo ni pomembno. Nimam drugih obveznosti. Nihče me ne pozna. Sem nihče. Lahko sem kdorkoli. Lahko sem kjerkoli. Kadarkoli.

V vicah na letališču pohajkujem čez terminale, za sabo vlečem kovček in se z njim zavlečem v kot, kjer iz globin ročne prtljage izbrskam knjigo ter se kratkočasim z branjem. Na letaliških wc-jih si umivam obraz in zobe, v trgovini kupim deodorant, lak za nohte in vino, ter se v bistroju okrepčam s predragim pivom.

V vicah v hotelu blodim po hodnikih in se spoprijateljim z natakarjem v baru. Lepo se oblečem za kosilo in se igram, da sem fina. Natakarji me nazivajo z “Lady”. V hotelski restavraciji naročim koktejl in sladico, po končanem obedu si usta otrem s prtičem ter pustim napitnino. Prosim, če lahko dajo račun kar na mojo hotelsko sobo.

V hotelski sobi medtem v lijaku hladim flašo vina, ki sem jo prejšnji dan na letališču nabavila za tri evre. Pijem iz plastičnega kozarca. Za večerjo si privoščim zmahan sendvič, ki sem ga nekje ukradla več kot 24 ur nazaj, na vrata obesim “Ne moti!” izvesek, plešem po sobi, ob desetih zvečer izlivam svoje izmišljotine na virtualni papir, pokonci sem do štirih zjutraj in prespim celo popoldne.

Sem nihče.

Brez obveznosti. Brez pričakovanj.

Vadim svoj umeten britanski naglas, ali pa slabo nemščino. Odvisno od počutja. Sproti se odločam kdo sem.

In vsi mi verjamejo.

Nihče me ne pozna.

In nikomur ni mar.

Jutri se vračam domov. Nazaj v svojo rutino, nazaj na delo, nazaj v življenje, kjer nečemu pripadam, kjer sem nekdo, kjer imam odrasle obveznosti in do konca oktobra nabit koledar.

A danes sem še tu. Danes sem še nihče.

V časovnih vicah.