Mlada voznica

Izpit sem naredila decembra, pred dvema letoma, v prvo, pri petdeset in nekaj urah ter devetindvajsetih letih.

Najbolj je proslavljal inštruktor, srečen, da se me je končno znebil. Že okoli tridesete ure mi je prvič namignil, naj začnem počasi razmišljati o glavni vožnji, pa sem se odločno spuntala in trmasto odvozila skoraj še enkrat toliko, v upanju, da bo nekoč pa le prišel trenutek, ko bom z veseljem sedla za volan.

Nekje pri štirideseti uri sem potem svoja nerealna pričakovanja ‘z veseljem sedla za volan’ spustila na ‘brez strahu sedla za volan’, pa tudi to ni pomagalo pri dosegu ciljev. Inštruktor me je na koncu le nagnal na glavno, na kateri, sumljivo!, nisem rabila niti parkirat niti zvozit dvojnega krožnega, in komisija se je odločila, da sem zrela za na cesto. Njihov odlok sem sprejela z veliko mero skepticizma, a mu jasno nisem oporekala. Je že res, da ne znam lagati in me grabi slaba vest, že kadar narobe ločim odpadek, a tako krepostna pa tudi nisem, da se bom zaradi lastnih moralnih zadržkov odpovedala tako (finančno in časovno) dragi stvari, kot je izpit za avto.

Spakirala sem vozniško in svoj strah za volanom, ter se z avtobusom odpeljala domov. Po nekaj prevoženih relacijah brez sovoznika z dostopom do zavornega pedala, mi je končno postalo jasno, kaj je bil v resnici pravi odgovor na vprašanje, ki me je zasledovalo vse od osemnajstega leta:

“Kako to, da še nimaš izpita?”

Ker ne maram vozit.

“Saj se boš navadila, samo vozit je treba!”

To moram priznati, da se je do neke mere izkazalo za resnično. Ko sem prvič morala sama furat v center, sem najprej petnajst minut sedela v avtu in hiperventilirala. Ta problem sem sicer rešila s tem, da v center ne peljem več, tako da primer mogoče ni najboljši. Sem pa recimo že skoraj premagala strah pred vožnjo v mojo rodno vas! Namesto da bi mi šlo na jok celih šestdeset kilometrov poflikanega asfalta, me v grlu stiska samo še na treh ovinkih in enem ozkem odseku.

Ne maram vozit.

Ne vozim v temi, ne vozim v dežju, ne vozim v snegu, ne vozim po notranjem pasu v dvojnih krožnih. Bočno nisem parkirala že od avtošole, pa še takrat samo dvakrat, v rikverc tudi ne. Furam le na destinacije, kjer vem, da bodo na voljo vsaj tri zaporedna prazna parkirna mesta, da se lahko čelno butnem v boks. Če mi to ni omogočeno, vzamem s sabo izkušenega voznika, ki mi znervirano prevzame volan, ko začnem na parkirišču pisati doktorsko tezo o parkiranju med dvema avtomobiloma. Če tudi to ni mogoče, potem pač ne grem. Itak je najlepše doma.

Na pravi pas se razvrstim že več kilometrov pred izvozom, iz prve v drugo mi vedno cukne avto, med bremzanjem stalno pohojam sklopko in marca letos mi je bila podeljena plaketa za najpočasnejše zavijanje v desno. Ne ločim sprednje in zadnje meglenke, pa saj itak ne vozim v megli, in vsaka relacija, ki jo prevozim, mi mora biti vsaj dva dni prej najavljena. Če je mogoče, pisno in overjetno pri notarju.

Ne maram vozit.

Rada se vozim z avtobusi, vlaki, letali, in na sopotnikovem sedežu, razmišljam lahko o svojih stvareh in nad mano ne lebdi težak oblak odgovornosti nad življenjem vsakega udeleženca v prometu posebej. Sem bolj počasne in previdne narave, zaključke ustvarjam šele ko predelam, prespim in prepijem vse podane informacije, na cesti pa se stvari odvijajo prehitro, da bi jim lahko sledila. Če nazorno predstavim na primeru moje največje asfaltne nočne more, notranjega pasu dvojnega krožnega križišča- spremljati je treba dogajanje pred sabo, za sabo, desno od sebe, zraven gledati, kdo in kje se vključuje v križišče, in se med vso to zmešnjavo avtomobilov pravočasno, ampak ne prezgodaj (!) izmuzniti na desni pas, ter nato zapustiti ta kraj groze, pri čemer je v napoto še prehod za pešce. Ni mi jasno, kako lahko tako hitro obračate glavo in kako so zvezani vaši možgani, da ste v realnem času sposobni vseh teh kalkulacij in predvidevanja.

Jaz nisem.

Ne maram vozit.

Problem še poslabša moja prostorska predstava, ki ne samo da je slaba, ampak je sploh nimam. Še svojega telesa ne znam umestiti v prostor, in vedno me krasi kakšna modrica, saj suvereno zahodim v oster rob ali se butnem v naključni kos pohištva, ki na istem mestu stoji že desetletje. V avtu se ta problem samo še potencira in med vožnjo se moram koncentrirati s tako intenziteto, da čutim mečkanje možganov, sicer izgubim zavedanje, kje se, v relaciji z ostalimi udeleženci prometa, nahajam. Odsotnost prostorske predstave jasno pomeni tudi, da si težko zapomnim, predstavljam in osmislim pot pred mano. Ko sem se prvič odpravila na vožnjo iz Ljubljane v mojo rodno vas, sem rabila navigacijo. In drugič in tretjič in četrtič tudi. Zdaj bi šlo že brez, ampak jo vseeno nastavim. Za vsak slučaj.

Ne maram vozit.

V torek moram podaljšati izpit. Sem se že troštala, da mi bo muka vožnje v center prihranjena, glede na to da po državi kao razsaja epidemija, pa so mi tete iz upravne sporočile, da moj termin ob enajstih dopoldne še vedno velja. Odvzet mi bo status mlade voznice, država me bo ožigosala za resnega, izkušenega voznika, čeprav me je še vedno strah prehitevalnega pasu. Svojih ostudnih parkirnih nespretnosti ne bom več mogla izgovarjati na: “Ups, ravno sem naredila izpit” in treba bo spiti kaj več kot požirek piva, da se vožnji izognem.

Vzela sem si veliko časa ter s pomočjo spletnega zemljevida, preko satelitskih posnetkov in fotografij do metra natančno preučila pot do upravne enote. Vsak zavoj, vsak vključevalni pas, vsako potrebno menjavo pasu, vsak semafor. Rampo do parkirišča, velikost parkirišča, preračunano imam verjetnost zasedenosti parkirišča, in kam ne smem zapeljati, ker mi bo težko obračati.

Razmišljam, da bi šla mogoče raje kar s taksijem.