Predgovor: Doživljajski potopis Razsvetljena je nastal po resničnih dogodkih, in se tekom pisanja po pomoti prelevil iz kratkega zapisa v kratko zgodbo. Gre torej za malenkost daljšo literarno obliko, kot smo jih vajeni na tem internetnem otočku, ki…
V letu dva tisoč enaindvajset sem prebrala okoli štirideset knjig in v lansko leto, leto dva tisoč dvaindvajset, sem zato vstopila ponosna in suverena, oborožena s trdno vero, da bom v prihajajočem letu brala, brala, brala in samo brala, in podrla…
Tale zgodba se glasi takole: nekoč, davno je že tega- kakšno leto ali dva, je za devetimi gorami, za devetimi vodami, za devetimi ribniki, za devetimi gozdovi in devetimi studenci živela skupina prijateljev. In ti prijatelji so bili ravno dovolj…
Vedno sem imela malo čuden način (namenoma nisem uporabila besede stil ali okus- ne z enim ne z drugim se namreč ne morem pohvaliti) oblačenja. Tolažim se, da je bolje biti čuden kot brezvezen. V nerodnih osnovnošolskih letih sem se, postrižena na…
Poznaš tisto modrost: “Najlepša jutra so zjutraj”? No, na festivalih so najlepša jutra okrog petih popoldne. Takrat se namreč vstaja, meša prvi špricer za hidracijo, izbira festivalsko večerno toaleto ter uživa v brezdelju popoldanskega sonca…
Od sonca in ledenega vetra razdražena koža me žge ob vsakem nasmehu, od mraza razpokane ustnice zapečejo ob najmanjšem požirku pelinkovca. Zjutraj se zbujam s krvavim nosom in presušenim grlom, tlačim razbolela stopala v trde pancarje, desno je…
Zadnji teden v letu je mrtvi teden, teden, ki ne obstaja, tisti čudni dnevi med božičem in novim letom ko čas postane samo ideja, ko se dnevi zdijo povsem različnih dolžin in se en v drugega zlivajo brez jasnega sosledja. Neznani so dan in datum in…
Včasih me v obdobju pisunske suše kdo pobara, če mi morda manjka idej za pisanje. Kako naivno. Idej imam ogromno. Še preveč. Brez vsakega reda se, nametane ena čez drugo, svaljkajo po kotih in se prepirajo, katera je boljša in katera si naslednja…
Ob sobotah v oseminštirideset ur postano vodo kapneš dva mililitra gnojila ter narediš obhod po stanovanju. Postaneš ob vsaki lončnici, jih obračaš proti soncu, preverjaš vlažnost zemlje, trgaš posušene liste. Razveseli te brstenje novega lista in…
V srednji šoli sem bila metalka. To je pomenilo, da sem se oblačila samo v črno, obuvala samo v bulerje, se vesila s ketnami, imela pas z neti, si faco vsak dan napudrala z belim pudrom, zlorabljala črno barvico za oči in poslušala glasbo, ki v…
Prehransko dopolnilo ni nadomestilo za pestro in uravnoteženo prehrano. Besede, natisnjene na škatlici multivitaminov, s katerimi se pitam vsak dan po prvem obroku. Paradoks? Zakaj bi jedla dodatke, če bi bil moj jedilnik raznobarven in uravnovešen…
V prejšnjem letu sem dva zapisa posvetila recenzijam prebranih knjig. S tem trendom nisem mislila nadaljevati, a se je izkazalo, da približno trije obiskovalci Blebeta vseeno radi preletijo tudi knjižno obarvane objave. Zatorej delim spisek…
Med telefoniranjem pospravljam posodo iz pomivalnega stroja. Med zlaganjem cunj poslušam glasbo, med sestanki brskam po internetu, med umivanjem zob razmišljam o vseh obveznostih prihajajočega dne, med gledanjem filma po rokah vlačim telefon in med…
Eden od pomembnih mejnikov odraslosti je tudi nakup pralnega stroja. Doseči sem ga sklenila v božičnem obdobju lanskega leta, pri svojih dvaintridesetih letih. Pralni stroj, ki trenutno kraljuje v kopalnici in tudi zaseda njen večinski del, je pred…
Na belih strminah nisem kaj prida spretna. Bližje od karvinga mi je tehnika oddrsavanja, sem in tja rada še malo zaplužim, kratkih zavojev kratkomalo ne maram in na smučkah sem zakrčena vedno v eni in isti pozi, da izgledam kot ulita v mavec. Sramota…
V avtu imam ročno svetilko. Baje je to zelo smotrno mesto za hrambo ročne svetilke. Če se ti kaj pokvari, lahko malo posvetiš, postaviš diagnozo, ter manjše napakice na hitro popraviš. Oziroma, bodimo bolj natančni, da lahko moj dragi posveti, ugiba…
Moji možgani nimajo veljavnega prazničnega programa. Pomoje je nekje pred polnoletnostjo potekla licenca, pa se je nikomur ni dalo obnoviti. Zato zdaj v prazničnih obdobjih, medtem ko se mnogim od samega navdušenja iskrijo oči, zaman čakam, da še…
Predgovor: To ni zgodba, ki jo je kdorkoli želel, in tudi ni zgodba, ki bi si jo kdorkoli zaslužil. Pa sem jo vseeno napisala. Je resnična pripoved o šotoru in tudi moja prva kratka zgodba. Ker gre za malenkost daljšo literarno obliko, kot smo jih…
Nego svoje kože jemljem smrtno resno. V današnjem svetu nam je ženskam namreč dano jasno vedeti, da s tridesetim izstopimo iz obdobja svojih najboljših let, pri čemer najboljših v resnici pomeni družbeno sprejemljivih, družbeno sprejemljivih pa je…
Najbolj mirna sem, ko sem sama. Ko ne spremljam novic in nisem na tekočem ne s stanjem v državi ne z najnovejšimi žaljivkami iz taborov cepilcev in proticepilcev. Ko ne spremljam socialnih medijev in nimam pojma s katerimi kolagenskimi dodatki se…
Pojavila so se ugibanja in natolcevanja, kdo sploh je ta Urša Kačar, glavna (edina?) pisateljica, urednica, idejna vodja tega čudnega projekta brez repa in glave in osrednje tematike. Ali res vstaja ob pol šestih? Je kdaj prišla do rdeče paprike? Ima…
Tako kot v prvih treh mesecih letošnjega leta, sem tudi v drugih treh prebrala enajst (11) knjig. A s to razliko, da je nastopila pisunska suša, in ko sem se konec poletja le spravila nazaj k pisanju, je trajalo precej časa, da sem nadoknadila z…
Imam prijateljico Leo. In imam prijateljico Mišo. Lea in Miša sta sestri. Obe pripravljata božanske sladice in cmarita najboljše alkoholne zvarke. Obe sta skrbni, včasih preveč. Obe rolata, včasih premalo. Obe imata radi mačke. Ena ima dve, druga je…
Všeč so mi kraji kjer se čas ustavi. Oziroma ne, da se ustavi, ne obstaja. Oziroma ne, da ne obstaja, samo izgubi svoj pomen. Jaz temu pravim časovne vice. Časovna vica? Sklanjatve mi ne grejo. Študirala sem naravoslovje. Izgovori, izgovori. V…
Po prvem dnevnem obroku s kozarcem vode zaužijem multivitaminsko kapsulo. Po drugem so na vrsti pilule omega 3, magnezija in vitamina D3. Zvečer si v grlo stlačim tabletko kurkume in multimineralov. Ob koncu dneva pa se pred spanjem pocrkljam še z…
Normalizacija dela od doma je meni najljubša stvar, ki jo je, poleg gore sranja, prinesla pandemija. Folk, ki svoj cel delovnik preždi pred računalnikom, lahko to menda počne tudi v udobju lastnega stanovanja, ter se s tem izogne pisarniški politiki…
Virusna norija izgleda kot da se le počasi umirja, že nekaj časa nam je ponovno dovoljeno postopanje tudi okoli sosedove hiše, počitnikovanje v katerikoli občini, še na morje na Hrvaško se lahko odpravimo brez večjih zapletov. Ljubljena Ljubljana se…
V Ljubljano se je vrnilo sonce, na drevesa zelenje, na vrtove sosedje z motikami in na moje gredice tulipani. Dnevi so se zdaj že tako dolgi, da z zadnjim sestankom ne končam več v večernem mraku in postalo je dovolj toplo, da sem pospravila svoje…
Baje veliko berem. Vsaj tako pravijo ljudje, ki malo berejo. V njihovih očeh tako dobim poseben status literarne muze, napol božanstva, ki lahko vsem na slepo priporoča knjige in se nasploh spozna na knjižna besedila. Priznam, da mi je ta, brez muke…
Predgovor: Serija utrinkov jutranjega življenja, zapisanega v dvanajstih kratkih zgodbah. Te v enomesečnih razmakih opisujejo moje nenavadno enoletno prijateljstvo, ki se je razvilo lanskega aprila. April 2020 Redna meditacija je bila ena od…
Po mojem stanovanju se pase zaskrbljujoče število plastičnih vrečk, škatel in torbic. Očitno gojim posebno zaščitniška čustva do predmetov, v katere se lahko pospravi druge predmete. Vse kar imam povedati o plastičnih vrečkah je, da zasedajo en velik…
Obvestilo za javnost: da se razumemo, tale objava je zajebancija. Zdi se mi hecno, kam je večina literarnih likov v fantaziji skonvergirala, in to sem želela izpostaviti z blagim pretiravanjem in na humoren način. Pri tem tudi javno priznavam, da se…
Zadnjič, včeraj, prejšnji teden, saj ni važno kdaj točno, me je med brezciljnim in cikličnim pregledovanjem socialnih omrežij targetiral oglas za delavnico manifestiranja denarja. Prvič, drugič in tretjič sem ga ignorirala, skupaj z ostalimi…
Mesto, ki nikoli ne spi, sem obiskala dvakrat. Prvič tudi jaz nisem spala, saj sem se udeležila samo dnevnega šnelkursa turistenja v lastni režiji. Ta brutalni potep bi nizkokvaliteten časopis morda naslovil z: Nepripravljena turistka v najhujši…
So mi rekli, da imam talent. Sem rekla: ”Nimam.” So me vprašali, od kje moj navdih. Sem rekla: “Nimam navdiha.” So rekli, da nimam prav. Sem rekla: “Prav.” Odločila sem se, da počakam navdih. Ga povprašam, kje sploh živi in od kod se je vzel. Da bom…
O svoji preobrazbi iz tiranske vladarice do ponižne služabnice lončnicam sem blebečila že v zapisu Zelenoprstnost in Zemljegrebstvo, kjer sem tudi omenila, da je bilo podrobno spoznavanje mojih rastlin prvi in najpomembnejši ukrep zajezitve…
Zametki seznamarije (= izpeljanka iz besede seznam in označuje bolestno obsedenost z le temi. V Slovarju slovenskega knjižnega jezika je ne boste našli, ker sem si jo izmislila pred pol minute, op. a.) so se verjetno pojavili kmalu zatem, ko je prvi…
Kdaj se mentalno začne novo leto? Ko odbije polnoč? Ko gorijo le še sveče? Ko je konec ognjemeta? Ko naslednji dan izzveni maček? Prvi delovni dan novega leta? Ko prvič pravilno zapišemo datum? 20201 Moja prelomnica je svečana upokojitev lanskega…
Ob koncu leta sem želela napisati nekaj hecnega, toplega, inspiracijskega, šaljivega in lahkotnega. Nekaj v stilu motivacijskega voščila, ki bi bilo ravno prav samorefleksivno in ravno prav generično, da bi se lahko z napisanim mnogi poistovetili. A…
Če situacija na svetu trenutno ne bi bila takšna kot pač je, in bi nam bila dovoljena komunikacija z nečlani istega gospodinjstva iz razdalje manjše od dveh metrov, ter prehajanje ne samo občinskih ampak tudi državnih meja, bi prejšnji teden romali…
Tekom epidemije sem, poleg lončnic in lončarjenja, odkrila tudi enolončnice. Pri slednjih zadovoljiv končni produkt ne zahteva ne znanja ne izkušenj, zato se ti hitro zazdi, da znaš dobro kuhati, čemur posledično tudi pripisujem njihovo popularnost…
Prejšnji teden sem imela štiri dni dopusta. Večer pred uradnim začetkom svečanega dogodka sem si ritualno pripravila črni čaj z mlekom, prižgala dišečo svečko in v pričaranem čarobno-intimnem ozračju v svoj planer vestno in lično zapisala seznam…
Opozorilo: med spodnjim besedičenjem se nahaja fotografija glinenih penisov. Pred branjem odstranite otroke in vašo lastno zategnjenost, ako ta obstaja. Moja pozna dvajseta so bila obdobje neplačanih nadur, puhle gonje za nazivi in čustvene…
Izpit sem naredila decembra, pred dvema letoma, v prvo, pri petdeset in nekaj urah ter devetindvajsetih letih. Najbolj je proslavljal inštruktor, srečen, da se me je končno znebil. Že okoli tridesete ure mi je prvič namignil, naj začnem počasi…
Ko sva začetek tedna lično spakirala nakupovalni listek in dve veliki plastični vreči za večkratno uporabo, ter se napotila po fasungo, naju je na parkirišču pozdravila dolga, z varnostno razdaljo razčlenjena kača ljudi. Moji možgani so potrebovali…
Nisem še srečala milenijca, ki ne bi bil agent tehnične podpore svojim staršem. Prostovoljno in za skrajšan delovni čas, tako v klicnem centru kot tudi na terenu. Fori, ko mama po elektronski pošti pošlje samo grde slike iz dopusta, ker želi lepe…
Ko bom stara, bom imela vrt. Gojila bom sočne paradižnike, debel krompir, hrustljav radič in ostro čebulo, zaradi katere bo jokala cela vas. Po gredicah se bo nenadzorovano razraščala meta, vrtnic nikoli ne bom obrezovala, dišali bodo grmički…
Začelo se je z eno rastlino. Družinsko srečo. Prinesla je več frustracij kot pa sreče. Danes je ni več z nami, je pa vsekakor bila tisti mejnik, začetnik, pobudnik, pacient nič, odgovorna da se je v zadnjih dveh letih po mojem stanovanju razpaslo…
Zimzelenemu vprašanju: “Kje boš pa ti za novo leto?” je letos slovenska vlada dodala še: “Kam greš pa ti na vavčer?” Tema je bila načeta večkrat, in vedno deležna bledih namigovanj in nedoločnih, ter neodločnih predlogov. Nismo imeli blage, kje…
Dvakrat na leto se pretvarjamo, da je našega starega življenja konec, in da bomo z jutrišnjim dnem vstali kot feniks iz pepela, ter postali novi, izboljšani osebki. Človečnjaki, ki redno telovadijo, pijejo dovolj vode in spijo vsaj sedem ur, ponoči…
Marsikateri stereotip odraslosti se me je že prijel, recimo obsedenost z lončnicami (njih uspešno gojenje je žal ne samo druga pesem, ampak kar druga literarna oblika), želja po dopustovanju v mirnih krajih brez turistov, zgodnejše vstajanje,…
Predgovor: Do nedavnega v mojem življenju pojma jutranje rutine ni bilo zaslediti. Zjutraj sem vstala vsa polomljena, vase zlila kavo, med umivanjem zob brala novice na telefonu, in se zvlekla naravnost na delovno mesto. Na dober dan sem se mogoče še…
Med sprehajanjem po trgovskem centru mojo pozornost ujame izložba spodnjega perila, in v trenutku kapitalistične šibkosti mi otrpne korak, kar izkoristim za občudovanje razstavljenih modrcev. Čudoviti so. Živih, polnih barv, dvobarvni, trobarvni…
Šli smo jadrat, tradicionalno, letos že drugič. Ostalo mi je nekaj razrtrganih spominov, lepih utrinkov in grenak okus v možganih. Spomine sem se potrudila dati na kup, z možgani pa ne vem še kaj bom. Opravljivke Kot bogate stare vdove se jadrnice…
“Boš čaj?” Primer 1: “Ne.” Primer 1.1: “Ne!” Primer 1.2: “NE!!!” Primer 2: “Pa saj veš da jaz ne pijem čaja!” Primer 3: “A ne bi raje delala kave?” Primer 4: “Ne bom!” Primer 5: “Ne maram čaja.” Primer 4 & 5.1: “Ne bom! Ne maram čaja.” Primer…
Mislim, da je sreda, sredi aprila, dva tisoč dvajset. Osemintrideseti dan samoizolacije z izgovorom koronavirusa, sicer petstosedemnajsti. Ljubljana je odeta v mehko dopoldansko svetlobo, ki izžete turobne stolpnice ovija v tople rumene odtenke. Na…
"Misliš enaki?" Ne, nisem mislila enaki. Isti. Vsi dnevi so isti. En dan se odvija spet in spet in spet in spet, prisežem. "Ne trapaj." Ne verjame mi. Vsaj trinajst dni (tristoštiriindvajset ur) smo že 22. aprila. Koliko časa je trajal 22. april pred…
"Delavnica kaligrafije ob petih, tehno žur ob desetih" ...bi naslovila intervju z mano. Ali članek o meni, opisujoč trenutna leta in slog mojega življenja. Ker pa obstaja velika verjetnost, da zame nihče ne bo kratil niti papirnatega niti digitalnega…
Danes sem se odločila, da nikoli ne bom pisateljica. Pri mojih letih je itak že prepozno. Vsekakor bo to eno mojih večjih življenjskih obžalovanj, takoj za izbiro faksa in eksanjem črne vodke na valeti. Vedno sem želela pisati. Nikoli nisem. Všeč mi…