17. september
Opomba: Ta zapis je Dnevnikovanje, kot imenujem krajše besedne ustvore jadikovanja, ki nastajajo v mojem dnevniku, prostoročno in brez filtrov.
Nočem zamuditi še ene jeseni si rečem, kot da je nisem že zamudila, skupaj s pomladjo in poletjem in lansko zimo, s steklenimi očmi zrem predse, gledam nikomar in vidim samo sive stene, iz poceni kozarcev pijem drago vino in si prigovarjam, da je to vseeno boljše kot da bi bilo obratno, nič se nikamor ne premika, čeprav kar naprej iščem in težim in rinem in se trudim, vse ostaja isto, vse ostaja nedorečeno, jaz pa ob prvem znaku misli takoj sežem po telefonu, vse vse vse, samo da ne rabim razmišljat, samo da ne rabim čutit, samo da se ne začnem zavedati v kakšni bedi trenutno živim, mentalni bedi jasno, fizičnega imam v izobilju, nič mi ne manjka in ravno to je problem, da sem vedno mislila, da mi nekaj manjka in to sem potem iskala po pohištvenih in modnih katalogih in v nepremičninskih agencijah, v resnici mi pa nikoli ni nič manjkalo, vsaj oprijemljivega ne, vsaj zunanjega ne, takega ki ga lahko kupiš v trgovini, manjkale so mi druge stvari, neotipljive, kar je huje, ker bi si svoj manjko raje nadomestila s stolom in dragimi zavesami, z nakitom in novim avtom, tako pa si moram priznati da moje življenje nima prav nobenega smisla in da se bojim, da če si bom pustuila začeti čutiti in razmišljati bom razmišljala samo o tem kako nehati obstajati česar pa me je strah, a kaj pa naj naredi človek ko dojame da je celo svoje življenje zapravil za početje, ki mu je prinašalo samo še več stvari, miru pa nobenega in več kot imam oblek v omari in več kot imam stolov in miz in lepega okrasja bolj sem živčna.
Moj najljubši britof, ovenčan z jesenskim listjem
Podobni zapisi