24. maj
Opomba: Ta zapis je Dnevnikovanje, kot imenujem krajše besedne ustvore jadikovanja, ki nastajajo v mojem dnevniku, prostoročno in brez filtrov.
Maj mi je zanimiv mesec. Tak prehodni mesec je. Nihče se ne veseli maja. Je sam ena ovira do junija. Maj pač počakaš da mine, da pol lahko začneš junija živet. Zdej sem verjetn mega užalila vse, ki so rojeni v maju. Ampak a ni res tko no? No sej, a kšn mesec ni samo čakanje junija? Sej drgač so mi vsi letni časi ful všeč, prov ne vem če bi lahko rekla da zdej je pa en letni čas, ki je pa res mega bombastičen, hkrati so vsi tut vsak po svoje bedni. Recimo začnimo s pomladjo.
Pomlad je lepa k končno prinese mal toplote, k maš že poun kurac toplih štumfov in večnega mraza. Vse je zeleno, vse brsti, raste, res je vse tok leto za vidt, vse cveti, neko upanje je v zraku, slaba stvar pomladi je pa njena muhavost in dons recimo me spet jebeno zebe, mam dvojna dolga rokava pa zunej je kr nek miks svežine, dežja in parih stopinj premalo. Pač skoz je nek dež pa skoz niha temperatura, nikol ne veš a morš oblečt jakno al kratko majco. Pa ni še dost toplo, sploh zvečer ne, da bi zunej hengov. To v resnici loh samo poleti in to je tut ena mojih najljubših stvari poleti za počet. K si loh zunej zvečer, k sediš s frendi za belo plastično mizo, ura je že devet zvečer, pa se je komi začel počasi mračit, tam klepetaš, se smejiš, piješ neko domače žganje, toplo je, poletje je in vse skrbi so mal manj moreče, ker jih čez dan mehča huda vročina, ki je pa hkrati ta bedni del poletja. Uno ko švicaš, švicaš, švicaš, vse se lepi nate. Zmeri si dva koraka stran od omedlevice pa tri od sončarice. To, pa roji mušic, komarjev in drugih žuželk, ki orkestrirajo v večernem zraku. Ampak vseeno se mi zdi, da je mogoče poletje moj najljubši letni čas. Vročino dobr prenašam. Lažem. Vročino dobro prenašam, ker imam v hiši klimo. Tako. Pa poleti so tudi ljubljanske ceste bolj prazne in čeprav se v centru gnete turistov, ni gneče tam, kjer mi gre najbolj na živce- na cestah.
Pol je tu jesen. V resnici je mogoče jesen moj najljubši letni čas. Zgodnja jesen. Všeč mi je narava jeseni, razkošne barve škrlata v katere se obleče narava, všeč so mi skrivnostne meglice, ki se zjutraj pletejo med hribi in drevesi, všeč mi je vonj po mahu, gnilobi, všeč mi je misel na prihajajočo metaforično smrt. Pa rada imam gobe in praprot. (Zakaj sem zdej začela tok pravilno pisat?) Ni mi pa všeč tista pozna ljubljanska jesen, ko lajf ni drugega kot siva megla in tema, brez vsake pravljičnosti. Samo beton, megla in mrak, pa gola drevesa in gnilo listje. Ampak zgodnja jesen… Zgodnja jesen je pa nekaj najlepšega, tudi v Ljubljani. Ko sije sonce, a že zapiha prvi hladnejši veter, ko na plano privlečeš dolge šale, ko je sezona buč in toplih gostih napitkov z veliko smetane in preveč cukra.
Slovo poletju je zame vedno nostalgično, samo ne vem na kaj. Vedno se počutim polna nekega čudnega občutka, ko se začnejo dnevi spet krajšati, in ko moram začeti s sabo jemati jopico, za vsak primer, če bo mraz zvečer. Misel, da je minilo še eno poletje mojega lajfa je vedno žalostna in grenka in me spomni na minevanje. Nikoli nisem tako samorefleksivna, ko mine pomlad. Ali jezen. Ali zima. .. Slovo poletju pa je vedno težko, kot da se takrat zavem, da bo še eno leto minilo, preden bom spet sedela ob beli plastični mizi ob 10ih zvečer v kratkih hlačah. Koliko poletij še imam pred sabo. Upam, da veliko, pa vseeno. Koliko poletij še imam, preden bom stara 40? 50? 60? Ne več tako veliko, kot se mi zdi.
Zima. Zimo obožujem, če je bela, svetla in tiha. In če jo lahko občudujem iz toplega zavetja štirih sten. V Ljubljani takih zim pač ni. Mogoče dobimo lep dan ali dva, če imamo srečo. Večinoma so te zime sive, temne in mokre, nekakšno nadaljevanje bede poznih ljubljanskih jeseni. Če že zapade sneg se v dveh dneh spremeni v sivo plundro, zrak je vlažen in vedno me zebe. Ne maram, če me zebe. Ampak zimo imam vseeno rada. Je tak miren, tih čas čaja, juhic, počitka in razmišljanja.
Poletje je glasno, zima je tiha. Pomlad ima vonj po novih začetkih, jesen po novih koncih. Zato so mi vsi letni časi v resnici v redu in namesto, da kar naprej nekaj čakam- petek, ponedeljek, drug mesec, poletje, dopust, se poskusim dobro imetu tukaj in zdaj, kjerkoli že sem in v kakršnikoli klimi že obstajam. In danes je maj, štiriindvajseti, sobota je, maček smrči na stolu poleg mene, kmalu grem v center, spila bom jutranjo kavico, meditirala sem že, počutim se dobro in nič mi ne manjka.
Živel 24. Maj!
Podobni zapisi