Nevernica

Moji možgani nimajo veljavnega prazničnega programa. Pomoje je nekje pred polnoletnostjo potekla licenca, pa se je nikomur ni dalo obnoviti. Zato zdaj v prazničnih obdobjih, medtem ko se mnogim od samega navdušenja iskrijo oči, zaman čakam, da še mene zagrabi obredna čarobnost.

Pa ne govorim samo o božiču in novem letu. Tudi razne noči- velika noč, noč čarovnic, enakonočja in ostali poganski prazniki mi, skupaj z vsemi šegami in navadami in pobarvanimi jajci, ne vzbujajo ne nestrpnega pričakovanja ne nadpovprečnega veselja. Še povprečnega veselja ne! Poslušam ljudi, ki čutijo energijo ekvinokcija, polne Lune in retrogradnega Merkurja, gledam novoletno okrasje in grde božične puloverje, lažem, da sem šla gledat lučke v Ljubljani, jem žegnano potico in lupim pirhe, da so moji prsti krvavo rdeči od boje za jaja, in se sprašujem, kaj je narobe z mano, da ob vseh teh lepih običajih ne prekipevam od navdušenja in zakaj ne retrogradni planeti ne naravni sateliti name nimajo vpliva.

Lani sem se konec leta še nekaj trudila in po stanovanju navesila lučke ter par bunkic. Izgledalo je precej žalostno. Jaz sem trdila, da je minimalistično. Lučke so uničile fikus, okoli katerega sem jih ovila, jaz pa sem ob vsakem pogledu na svetlečo plastiko razmišljala samo o tem, kako se mi je januarja ne bo dalo pospravljati.

Letos sem novembra sanjarila o naravni smrečici, a je veseli december izgnal voljo do prazničnega udejstvovanja. Stanovanje je ostalo povsem neokrašeno. Nobene bunkice. Nobene lučke. Niti božičnega pogrinjka nisem dala na mizo. Nič.

Sem pa pisala voščilnice, spekla piškote ter kupila manjša darilca. Naredila sem kuhano vino, ga natočila v lep bakren vrček, zabubljena v odeji na kavču počasi srkala presladek alkohol in se imela zelo fino. Potihem sem občudovala okusno okrašena stanovanja ljudi, ki me imajo dovolj radi, da me v prazničnih obdobjih vabijo v svoja domovanja, ter pri njih kradla praznično toplino in medenjake. Za božič sem v dar dobila košček svetega lesa, ki ga včasih zjutraj prižgem, v mislih blagoslavljam prostor in se sama sebi smejim, kako sem trapasta.

Se me končno prijemljejo prvi zametki praznične obrednosti? Mar se mi počasi začenja nasmihati sreča, in bodo letos prazniki očarali tudi mene?