Basen o pokvarjeni ročni svetilki

V avtu imam ročno svetilko. Baje je to zelo smotrno mesto za hrambo ročne svetilke. Če se ti kaj pokvari, lahko malo posvetiš, postaviš diagnozo, ter manjše napakice na hitro popraviš. Oziroma, bodimo bolj natančni, da lahko moj dragi posveti, ugiba kaj je narobe in mogoče na hitro poflika. Ker če bi mi avto crknil, začel spuščati čudne zvoke, vonjave ali dimne signale, in bi bila v njem sama, verjemite mi, povem vam, še isto sekundo kličem asistenco.

V tej zgodbi pa se ni pokvaril avto, ampak zgoraj omenjena ročna svetilka. Verjetno je crknila iz samega dolgčasa, saj je v avtu čepela tri leta, pred tem pa še doma v predalu slabo desetletje, preden sem jo le poskusila prižgati.

“Ziher so samo baterije,” sva se strinjala z dragim, si svetilko ogledovala iz vseh strani ter gruntala, kje se to čudo sploh odpre. Ni in ni šlo. Jaz sem že ugibala, da se je mogoče pač ne da odpreti, a je dragi takoj skočil na jutjub, poiskal nekaj posnetkov, v katerih moški (izkaže se, da take videe snemajo izključno moški) razkazujejo ravno ta model svetilke, jo prižigajo, ugašajo, odpirajo in komentirajo kvaliteto izdelave. Res zelo zanimive vsebine, priporočam ogled.

A tudi video navodila niso pomagala, svetilke se ni dalo odpreti! Hudič je bil kot zalepljen s sekundnim!

“Bom kupila novo,” sem skomignila.

“Ne, ne, to bova zrihtala!” sem naletela na odločno nasprotovanje. “Pojdi po klešče!”

In sem šla po klešče. Pa so bile premajhne. Potem sva iskala francoski ključ, dragi se je jezil, da mora začeti bolj vestno pospravljati svoje orodje, jaz pa sem se poskušala spomniti, kako že izgleda francoski ključ. Iskalna akcija se je zaključila neuspešno, s svetilko v roki je odbrzel v garažo do svojega novega namiznega primežna, jaz pa sem na internetu potuhnjeno iskala, koliko dinarčkov bi morala odšteti za novo lučko.

Ponovno sva se sestala čez slabih dvajset minut, ko je on svetlečih oči pritekel iz garaže, jaz pa sem poraženo pricapljala od računalnika. Povedal je, da mu je svetilko le uspelo odpreti, da se je razlila baterija in … od tam naprej sem ga nehala poslušati. V glavi se mi je namreč izrisala slika baterije, razlite kot rumenjak surovega jajca, kar se mi je zdelo noro zabavno, potem pa sem začela razmišljati, da še nikoli nisem videla razlite baterije. Včasih takole malo odplavam, ko mi razlaga o avtomobilskih V8 motorjih, nogometnih prestopih, pravilih formule ena in popravilu ročnih svetilk. Ampak kakorkoli, problem je bil, da se je razlila baterija in da mu jo je sicer uspelo odstraniti, a da bo treba notranjost še malo pobrusiti, preden lahko vstaviva novo baterijo.

“To boš ti zdaj zbrusila!” je bil odločen.

“Bom raje novo kupila,” sem bila iskrena.

Ker nisem bila pripravljena vložiti dela in časa v popravilo več kot desetletje stare ročne svetilke, in ker si jo je dragi izjemno želel popraviti, se je brušenja pač moral lotiti sam. Spet je izginil v garažo in se ves navdušen vrnil čez dobrih dvajset minut ter mi razkazoval svetlečo notranjost nedelujoče svetilke. Zmagoslavno je vstavil novo baterijo in jo prižgal.

Svetilka še vedno ni svetila.

Mrščeč jo je še nekajkrat prižgal in ugasnil, si jo z vseh strani ogledoval in jo obračal v rokah, kot bi bila čudežna, in se bo zdaj zdaj iz nje prikazal duh ter mu izpolnil tri želje. Stavim, da bi bila prva želja, naj svetilka ponovno zasveti.

“Pojdi po multimeter!”

In sem šla po multimeter. Baterija je bila v redu. Ročna svetilka še vedno ne.

“A lahko kupim novo?” sem bila zdaj že obupana.

“Ne, to morava popraviti.”

Takrat sem odločno razglasila svoj uraden odstop od projekta pokvarjene ročne svetilke. V življenju mi že tako kronično primanjkuje časa in živcev, zato se mi ne enega ne drugega ni zdelo vredno trošiti za eno trapasto luč.

Kasneje mi je prišel povedat, da je našel še eno baterijo, ki se je prav tako razlila in za sabo pustila pravo razdejanje, da ga je že odbrusil, a da svetilka še vedno ne sveti.

Potem sva pa kupila novo.