Rekreativna smučarka

Na belih strminah nisem kaj prida spretna. Bližje od karvinga mi je tehnika oddrsavanja, sem in tja rada še malo zaplužim, kratkih zavojev kratkomalo ne maram in na smučkah sem zakrčena vedno v eni in isti pozi, da izgledam kot ulita v mavec. Sramota je še večja, če vam izdam, da sem odraščala v vasi pod smučiščem in je moj oče učil smučanje. Svoje znanje je uspešno prenesel tako na brata kot na sestro, ki vsako zimo z nasmehom na obrazu in ostro nabrušenimi robniki strumno režeta bele strmine. Kaj je šlo narobe pri meni? Zakaj jaz nisem bila deležna učnih ur spuščanja po klancu na dveh dilah? Zakaj nisem dokončala smučarske šole na hribu za hišo? Verjetno sem se enkrat strmarila, potem me pa niso več silili. Vztrajnosti mi res manjka, svojeglavosti pač ne.

V petem razredu sem v sklopu zimske šole v naravi preživela svoj prvi smučarski teden. Po tej naporni izkušnji sem se na smučke vsega skupaj spravila še ene štirikrat, nato pa sem uvidela, da moja kariera osvajanja snežnih klancev potrebuje daljši premor. Rehabilitirala sem več kot desetletje, si nabirala novih moči in se psihično pripravljala, da javno naznanim zaključek svoje kratke smučarske kariere. Življenje pa rado preseneti in očitno se je bogovom zdelo, da svet potrebuje več mojega nerodnega zavijanja na snegu, zato so predme postavili prelep primerek osebka moškega spola, ki je bil med drugim tudi zagret rekreativni smučar. Ker je vsako leto hodil za en teden teptat sneg v Francijo, sem šla še jaz.

Pred prvo odpravo v deželo šampanjca in plesnivih sirov sem s pripravami na srečo začela dovolj zgodaj, da sem vso opremo dobila po smešno nizki ceni. Saj vemo, da so smučke in vsa ostala navlaka, ki jo človek potrebuje da drsi po zasneženi strmini, pred sezono trikrat dražja? No, jaz v resnici nisem. Kupila sem si svoje prve karving smučke, bele, smučarske palice, prav tako bele, belo čelado, bela očala, črne rokavice z belimi detajli, dolge gate in nogavice v najcenejši barvi, torej sive, ampak teh se itak ne vidi, rozasto bundico iz reciklirane plastike, da pripomorem k reševanju problema onesnaževanja okolja in … rjave pancarje? Ja, rjave pancarje, ki so edini zares kvalitetni del moje smučarske opreme. Prodajalca je zanimalo, koliko smučarskih dni približno mislim oddelati na leto. Vprašanje me je povsem zmedlo, panično sem se začela ozirati za prelepim primerkom osebka moškega spola, ki je med drugim tudi zagret rekreativni smučar, hotela sem ga prositi naj mi vendar pomaga pri tej zapleteni matematični enačbi, a se je izgubil nekje med smučarskimi pajaci in podkapami na moškem oddelku. Negotovo sem se obrnila nazaj k prodajalcu in bleknila: “Trideset.”

Prinesel mi je pancarje za trideset smučarskih dni na leto. Bili so rjavi. Prelepi primerek osebka moškega spola, ki je med drugim tudi zagret rekreativni smučar, se je medtem vrnil iz izvidnice po moškem oddelku. Med pomerjanjem sem mu tiho pripomnila, da so mi pancarji sicer zelo všeč, ampak da bi raje kakšno drugo barvo. Samo smejal se mi je. In tako sem svoji barvno usklajeni opravi dodala rjave pancarje. Bili so dražji od vse prej naštete opreme skupaj, zato na koncu tudi nisem kupila novih smučarskih hlač, ampak sem iz globin omare potegnila ene stare brez vodnega stolpca, sešite v prvih letih obstoja Republike Slovenije.

Pripravljena sem bila na osvajanje zasneženih pobočij in vse od takrat vsako sezono (izvzemši lani, ko nam je korona zaprla meje) po francoskih strminah pridno nabiram svojih trideset minus petindvajset smučarskih dni na leto. Za nek resen napredek to seveda ni dovolj, ne glede na to, koliko dobronamernih vzklikov “Kolena dol!” ter “Naprej se drži!” zmečejo vame prijatelji, ki spretno kot lisice švigajo mimo mene v perfektnih karving zavojih. Saj sem se držala naprej in tiščala kolena dol, kolikor so mi to dopuščali moji trdi pancarji, a tehnika je ostajala isto slaba.

V želji po izboljšavah sva zato letos s prijateljico, ki se ji na ledenih podlagah prav tako malo bolj tresejo noge in ji je bližje disciplina pluga kot slaloma, najeli učitelja smučanja. Naj nama malo nakaže, kako se pravilno smuča! Je pokazal in ugotovila sem, da vse delam narobe. Niso bila problem samo kolena in pa nepravilno težišče. Narobe sem prestavljala težo in ker sem se učila smučati na starih, ravnih smučkah izpred časov karvinga, sem pri zavijanju vedno dvigovala eno dilo, nog nisem imela dovolj skupaj, palice sem držala prenizko, rama se mora nagniti v dolino, ne v hrib, zato pa naj v hrib zarežejo kolena, trup pa naj med vso to akrobatiko ostane statičen!

Furali sva s palicami pa brez palic, v zavojih sva dvigovali nogo in vseskozi poslušali, da sva preveč zategnjeni, naj se vendar malo sprostiva. Togost sva poskusili pozdraviti s pelinkovcem, pa ni pomagalo. Žal tudi brez športnih poškodb ni šlo. Pri hitrosti dva kilometra na uro sem povozila svoje palice ter padla direkt na nos. Pod očesom se mi je razcvetela čudovita modrica, katere barve so se prelivale od temno vijolične do svetle rdeče.

Mentalna zahtevnost smučanja me je povsem presenetila. Koliko enega razmišljanja je potrebno za izpeljavo lepega zavoja! Kar razloži moje obupno vijuganje- med spuščanjem po klancu sem prej vedno razmišljala samo kolikokrat še moram na sedežnico, preden bomo končno šli na pivo. Vsekakor je bil letošnji teden na snegu najbolj naporen v moji smučarski karieri, a mi je prinesel tudi največ notranjega zadovoljstva. Zadnji dan na smučišču se mi je prvič naredilo, da sem pri premagovanju klanca na smučkah uživala in nisem samo odštevala minut do okrepčitve na après ski. Enkrat mi je že skoraj uspelo pokarvati in tudi ostali prijatelji so me pohvalili, da se lepše držim in bolj suvereno zavijam, medtem ko so v popolnih zavojih elegantno švigali mimo mene. Priborila sem si kar šest smučarskih dni, kar je nov osebni rekord, in kdo ve, mogoče mi jih letos le uspe nabrati vseh trideset.