Če bi šli smučat
20122020
Če situacija na svetu trenutno ne bi bila takšna kot pač je, in bi nam bila dovoljena komunikacija z nečlani istega gospodinjstva iz razdalje manjše od dveh metrov, ter prehajanje ne samo občinskih ampak tudi državnih meja, bi prejšnji teden romali na Ski Opening* v Les Orres. Nekateri že petič, drugi četrtič. Vsekakor dovoljkratič, da lahko ta enotedenski izlet proglasimo za ustaljeno tradicijo naše družbe.
V sklopu predpriprav bi na skupinski seji spisali nakupovalni seznam**, najeli kombi in nabrusili smučke. Najbolj zagreti in resni smučarji bi se nato dan pred odhodom zglasili pri nama doma, da skupinsko prevzamemo kombi in nabavimo špecerijo. S kombijem ne bi bilo težav, prav tako ne z nakupovanjem, saj smo ga lani s pomočjo mojega mikromenedžeriranja iz večurne zmedene odisejade zoptimizirali v fokusirano enourno avanturo. Pa še svojo blagajno nam vedno odprejo, ko pripeljemo konvoj do vrha naloženih vozičkov.
Novo pridobljeni kombi bi hitro preobremenili z nakupljeno robo, doma pa še z našo smučarsko kramo. Pri tem bi se fantje spet preobrazili v inženirje, preračunavali bi kote in stopinje za izpeljavo formule optimalne zložitve vseh vreč in vrečk in torb in kufrov. Meni pri tem ne bi bilo treba sodelovati, ker baje še v pomivalca ne znam dovolj smotrno zložiti posode.
Potem bi se, premraženi in neučakani belih strmin, nagnetli na raztegnjen kavč, gledali neumne resničnostne oddaje po televiziji in nazdravljali prihajajoči pustolovščini. Naš plan o zgodnjem odhodu v posteljo bi se sfižil, a okoli pete zjutraj bi me vseeno prebudil vonj ravno skuhane kave. V mraku in mrazu bi se zbasali v kombi, pobrali še preostanek smučarjev pri čemer bi ob vsakem postanku morali iz kombija razložiti in preložiti vsaj polovico po formuli skrbno zložene robe, in se končno podali na dolgo, predolgo pot.
Med osemsto kilometrov dolgo vožnjo bi v izmenah malo spali, malo čvekali, malo poslušali glasbo vprašljive kvalitete, malo brskali po vrečkah, ki bi se nam valjale med nogami v upanju, da odkrijemo vrečko čipsa ali kakšno čokolado, in vseskozi upali, da ne obtičimo na kakšnem zasneženem prelazu. Ko bi le zvozili do zadnjega vzpona, bi v zadnjih ovinkih krčevito stiskali pesti in glasno navijali, naj se kombi le prikoplje do parkirišča brez verig. Zmogel bi! Kobacaje iz vozila bi v šali kleli neudobne sedeže in med pretegovanjem zategnjenih nog založili našega dežurnega Mondialovca*** z denarjem za kavcijo in osebnimi dokumenti ter ga poslali v neznano, od koder bi se vrnil s ključi apartmaja.
Smučarska vasica bi bila pokrita s puhasto plastjo snežne odeje, odeta v večerni mrak in razsvetljena s šibkim brlenjem božičnega okrasja. Med tovorjenjem vreč hrane in nahrbtnikov polnih smučarskih dolgih gat in debelih nogavic čez zaledenel trg, bi me ob pogledu na krivo smrečico, okrašeno z lučkami, ki bi mi medlo razsvetljevale pot, prežel občutek čiste sreče. Če bi pod drevescem stal zbor in večglasno prepeval Sveto Noč, bi od ganjenosti verjetno zajokala.
Naš apartma bi spet izgledal, kot da ga je zasnoval štiriletnik. Navajeni smo pogradov v veži brez oken in šest metrov dolgih kopalnic, kjer so vsi elementi na levi strani, desna pa je povsem prazna. Sledil bi žreb za določitev nesrečneža, ki bo spal na raztegljivem kavču v kuhinji. Izžrebanec bi se potem še nekaj časa (lahko tudi do dva dni) kislo držal in takoj pričel s postiljanjem dodeljenega skromnega ležišča, ostali pa bi se vrteli okoli njega ter vse razpoložljive omarice in poličke zapolnili z makaroni, konzervami tune, koruze in pelatov, juhami iz vrečk, čebulo in krompirjem, čokolado, piškoti, čipsom in toastom, ter ostalimi podobnimi konzerviranimi ter težje pokvarljivimi dobrotami.
Kar se samega smučanja tiče, bi po zasneženih strminah vijugali vsak dan, a znotraj časovno striktno omejenega okvira. Večino dni bi naredili par fur, se dobili na pivu in pomfriju, odsmučali še dve, tri runde, in se z bolečimi stegni podričali domov. Na dober dan bi me fant še neuspešno poskušal prepričati, naj pokarvam. A kaj, ko jaz raje drsim. Na slab dan bi bila proga prekrita s plastjo čez noč zapadlega snega, ki se ga Francozi namenoma ne bi potrudili zratrakirati. Baje je smuka po celcu francoska specialiteta. Na res slab dan, bi se pa odpovedali smuki in se s kombijem odpeljali na izlet, mogoče do bližnjega jezera, mogoče do bližnjega mesteca, obvezno pa do bližjega McDonaldsa!
Kar se pa naših rutin tiče, bi se zjutraj tisti, ki bi se prvi spravil k sebi, sprehodil do trgovinice po pršut, narezan tako na tanko, da se vidi skozenj, in sveže bagete. Pa mogoče še kakšen francoski sirček za zraven in pa sveže stisnjen pomarančni sok, za mimoze*****. Vsak dan bi planirali udeležbo na uradni večerni žurki, a če pogledam statistiko naših zadnjih dveh let, se ne bi udeležili nobene. Tekom tedna bi spet bi nekako slučajno naneslo, da bi se en komad vrtel vsak dan prevečkrat, in ko bi nam že res šel na živce, bi si s tem prislužil status himne smučanja*******. Zvečer bi pili in se šli družabne igre, po možnosti spet kakšno trapasto razširitev Naseljencev Otoka Catan, ki bi se po štiriurni kalvariji končala z neodločenim izidom in psihično izmučenimi igralci. Moj najljubši večer pa bi bil večer, ko pripravljam dvodnevno zalogo čilikonkarneja in polovica apartmaja preobrazim v rezalnico zelenjave. Ne zato ker rada kuham, ampak ker se mi takrat ni treba it družabnih iger.
Proti koncu tedna bi eno popoldne malce prej zaključili z zimskimi športi in si vzeli čas za nakupovanje božičnih daril v lokalnem marketu. Jaz bi najprej za darilo sami sebi investirala v gomilo smrdljivih sirov, ki bi mi jih pustili pretovoriti nazaj domov samo pod pogojem, da jih prevažamo v strešnem kovčku******. Nato bi skupno preučili vsako flašo vina, vsak zavitek sirčka in vsako klobasico posebej, na koncu pa kupili vsako po eno, ker se pri taki ponudbi res ni mogoče odločiti. Je le treba priznati Francozom, da če že prog ne znajo plužit, so pa eksperti za vino, sir in dijačinske klobasice v poprovem ovitku!
Zadnji večer bi zaprisegli, da gremo zgodaj spat. Bomo vsaj enkrat kulturni. Lepo bi se pogovarjali, kot zreli, odrasli ljudje s službami, umirajočimi lončnicami in obvladljivimi krediti. Potem, ko bi se okoli polnoči že skoraj odpravili vsak pod svojo odejo, se pa nekomu zalušta še ena jegerkola. Samo ena. Za konec. In se odpre nova flaša. Ah, pa daj še meni eno. Pa še njemu. In njemu. On pa ne mara jegra, odpri še tisto vodko, ki nam je ostala. A bomo napol prazno steklenico domov vozili? Itak da ne!
Kar naenkrat je ura štiri zjutraj, ambiciozni kuhar cvre dve kili piščančjih kroketov v mali džezvi za kavo, v stanovanju so trije neznanci, iz zvočnikov doni smučarska himna in nekdo se zadere: “Ej folk, mi imamo ob sedmih zjutraj checkout!”, kar pomeni, da mora ob tej uri apartma že pospravljen, izpraznjen in spucan.
In tako bi naslednji dan, ob nečedno zgodnji uri, medtem ko bi nekdo cel prepit instagramal čudovit jutranji razgled iz balkona, ter fotografijo smrek, odetih v plašč belega snega krasil z inspiracijskimi teksti, v apartmaju vladal zorganizirani kaos. Naučeno bi v dobre pol ure pobrisali in zloščili in zdrgnili in spakirali in pospravili in prekrili morebitne ožganine in praske, ki smo jih povzročili tekom tedna. Ob sedmih bi prišel nek Francoz, z gojzarji potacal sveže prebrisana tla, po francosko nekaj spraševal in komentiral, mi bi kimali “Oui, oui”, dokler ne bi blagoslovil vrnitve kavcije, in s tem tudi uradno zaključil našo smučarijo..
Vožnja nazaj bi bila vesela, a ta veselost bi bila druge vrste kot tista na poti do tja. Na poti tja bi kombi prežemalo veselje pričakovanja. Na poti nazaj pa veselje zadovoljstva novih spominov.
Če bi šli smučat torej očitno ne bi veliko smučali. Ampak imeli bi se pa res fino!
Škoda, da nismo šli.
