Kad se seljak na vavčer pogospodi

Zimzelenemu vprašanju: “Kje boš pa ti za novo leto?” je letos slovenska vlada dodala še: “Kam greš pa ti na vavčer?”

Tema je bila načeta večkrat, in vedno deležna bledih namigovanj in nedoločnih, ter neodločnih predlogov. Nismo imeli blage, kje zapraviti vladni denar, vedeli smo le, kje ga nočemo- tam, kamor bi lahko šli tudi sami, brez državne denarne pomoči. Bone je treba izkoristiti za nekaj ekstra, nekaj nevsakdanjega!

Po par neuspelih poskusih skupinske debate, smo bili projektu primorani dati potreben čas in prostor, in medtem ko smo individualno tenstali možnosti, se je iz globin nekogaršnjega mozga le utelesila bajna ideja, jasna kot ljubljansko nebo od oktobra do aprila nikoli ni:

"Poiščimo nekje izven mest hudo vilo, in se za podaljšan vikend pretvarjajmo, da smo bogati!"

Precej omembe nevrednih zapletov in telefonskih klicev je bilo treba preživeti, preden smo se zaljubili v čudovito hišo, ki je obljubljala dve savni (finsko in hammam, torej turško, samo hammam zveni manj plebejsko), notranji in zunanji bazen, masažno kad, pet fitnes naprav, ročni nogomet, žar, čudovit interior naravnost iz kataloga, ter urejeno okolico, primerno za ozadje nove profilke. Pa nas je par komadov vrglo bone na kup, še babice so kakšnega prispevale, nekaj smo doplačali, in čudovita preserantska hacienda na Krasu je bila za podaljšan vikend naša!

Manjša razočaranja

Nabasani v enem avtu, obloženi iz vseh strani. Prtljažnik smo zaprli na silo med molitvijo, da ni razgnalo kakšne pločevinke. Punci v lepih oblekicah, v vilo se jasno gre v pražnji nedeljski opravi! Sedež si vsak deli z vsaj dvema ogromnima vrečkama, ter še kakšno pestuje v naročju, pod nogami se nam valjajo paketi brezalkoholnih in steklenice alkoholnih pijač. Zadaj na sredini se bohotita napihljiva blazina za v vodo in hladilna torba, polna čevapčičev in piščančjih nabodal. Nihče, razen voznika, se ne more premikati, in tako ukleščeni pod in med vrečkami zelenjave, zavoji pršuta in sirov, sveže stisnjenim pomarančnim sokom, tetrapaki mleka, suhimi salamami, štrucami kruha, mislim da lahko neham naštevati, tiho in potrpežljivo pretrpimo dobro uro, nestrpno čakajoč srečanja z vikend domovanjem, sofinanciranim s strani države.

Že na začeku nas zadane nekaj razočaranj. Dovoz je še neurejen, tako da med poležavanjem na vrtu lahko mahamo delavcem tem se zibamo v ritmih akumulatorskih vrtalnih vijačnikov. Zunanji bazen s prostorom za piknikovanje si delimo z lastniki, ki živijo na isti parceli. Kuhinja ima osemnajst ogromnih predalov, čudovit Gorenje retro hladilnik in prekrasnega kovinskega petelina, ne najdemo pa pomivalca. Električno napeljavo je preteplo neurje, zato masažne kadi in savne ne moremo uporabljati hkrati, saj bi brez štroma ostala cela vas. Ni pa jasno noben problem ugasniti đakuzija in se malo pocrkljati v savni, le lastnika je treba poklicati, pa bo prišel preklopit. Je kontrolna enota zavarovana z geslom, ne, ne moremo dobiti gesla. Pa najkasneje do osmih, devetih zvečer, ker se je v wellness kotičku dovoljeno zadrževati samo do desete ure, savna pa jasno rabi čas, da se zagreje.

Odpiralni čas v lastni hiši. Kaj?

Vzdušje v skupini vseeno ostaja vedro in nasmejano. Prvič nas pokonci držita masažna kad z notranjim bazenom in zavedanje, da bomo na fotkah z lahkoto skrili vse primanjkljaje. Drugič pa zamujamo na degustacijo vin in nimamo veliko časa za negodovanje.

Lisjak

“Jaz bi eno flašo vitovske grganije.”

“Ja, jaz bi tudi eno.”

“Okej, super. Kaj bosta pa vidva?”

“Dva zaboja vitovske, dve flaši cabernet sauvignona in pa eno Saro*.”

*Ni trgovina z ljudmi, Sara je Lisjakovo največkrat nagrajeno vino, rdeče, zmešano iz terana, merlota in cabernet sauvignona.

Pripis: nisem vedela, kam, in sploh če, naj umestim naše pripetljaje iz vinske kleti, ker se v resnici, poleg tega da sem se z glavo butnila v polkna, in na zakuski tako goltala pršut, da se mi je hudo zaletelo in sem bila sekundo stran od Heimlichovega prijema, ni zgodilo nič trapastega. Moram pa vseeno poudariti, kako nadvse očarani smo bili, in kako neizmerno priporočam obisk Domačije Lisjak, če se boste kdaj potikali tam okoli. Celotno posestvo se je v času našega obiska ravno utapljajo v barvitem sončnem zahodu, vsa vina, s katerim so nam postregli, so bila izjemna, pršut se je kar topil v ustih (če si ga le jedel kot človek in ne hlastal). Gospodar nas je popeljal po dveh vinskih kleteh in nam s strastjo pravega vinarja razlagal o svojem posestvu, zgodovini, uspehih, prepričanjih, letini, vinu, ter odgovarjal na naša amaterska vprašanja. Tako zelo so nas navdušili, da smo se na vratih nenajavljeno naslikali tudi na poti nazaj in prosili, če lahko še kupimo vina. V odgovor smo dodatno dobili še eno krajšo degustacijo in ogled ter oris zgodovine tretje vinske kleti.

Slovansko inženirstvo je šlo predaleč

V razkošje za vikend posvojene vile se vrnemo ravno prav nabrisani. Zdaj ko imamo podlago vina, sira in pršuta, napoči čas, da se namešajo prve močnejše pijače, preden se zavalimo v masažni bazen, ki ima neprijetnih sedemindvajset stopinj. Kar se sicer sliši ogromno, a za poležavanje je baje idealna temperatura deset stopinj več. Tudi jaz tega nisem vedela. Po nekaj minutah začetne evforije nas že začne mraziti, a vseeno trmasto in s šklepetajočimi zobmi nazdravljamo z gin tonikom. Ko ga nekdo tresoč od prezebe ponesreči zlije v vodo, postane jasno, da nekako moramo prebroditi podhlajenost, in prikopljemo se do briljantne ideje. Za vsake pol stopinje dviga temperature vode nazdravimo z limoncami!

Se vam sanja koliko časa traja, da se vsa ta masa vode segreje? Nam se ni. Zdržimo samo dve rundi, preden se premraženi poberemo na vrt.

Sedimo zunaj, silno imenitni, vsi v premajhnih in preozkih kopalnih plaščih iz Mömaxa. Kadijo se čiki, kadi se šiša, kadi se še kaj ekstra, srkamo moskovske mule* in jemo dražji Hoferjev čips. Malo nas zebe. Nekdo, ne spomnim se kdo, se nameni noter, v kuhinjo, ne spomnim se zakaj. Mogoče je zmanjkalo pijače, mogoče čipsa. Živo se spomnim le zakletih besed:

“Ej folk. Mi smo zaprti zunaj.”

Kako zaprti?

“Pa saj so samo prislonjena vrata, a ne vidiš, da niso zaprta?”

“Ne, ni to fora, vseeno moraš kljuko gor dat in odrinit, a štekaš.”

Za dva vdiha tišine.

“Ja folk. Mi smo zaprti zunaj.”

Naj vam poskusim orisati situacijo, s katero smo soočeni: vrata niso zaprta. Neukežu izgleda, kot da jih je treba zgolj potisniti v desno, pa se bodo drsno odmaknila in nam omogočila nemoten prehod v toplo zavetje nedomače kuhinje. In v resnici je to res, le z dodatnimi koraki- kljuko na notranji strani je treba zavrteti navzgor, ter vrata odriniti rahlo naprej ter v desno. Problem je seveda, ker je edina pot do kljuke ozka špranja med vrati in podbojem.

V navalu adrenalina skušamo vdreti na silo, pa ne pridemo nikamor, dobesedno, sploh pa ne v hišo. Preštejemo se: vsi smo zunaj. Preverimo vhodna vrata: zaklenjena. Preverimo okna: zaprta. Preverimo čas: pol dveh zjutraj. Malo nerodno bi se bilo naslikati na lastnikovem pragu, bosi in v vlažnih kopalnih plaščih, jokajoč, da smo se zaklenili ven. S predvidljivostjo nevztrajnega pesimista si v glavi že slikam najslabše možne scenarije, in tako skoraj spregledam popolno preobrazbo osebnosti, ki se odvija pred mojimi očmi:

Fantje naenkrat postanejo inženirji.

Prvi poskusi legalnega vlamljanja potekajo s pomočjo pasu kopalnega plašča in cevjo šiše. Navežejo eno na drugo, da nastane nekakšna zanka, ki jo stlačijo skozi odprtino, ter z njo poskušajo od zgoraj ujeti kljuko. Drenjajo se pred steklenimi vrati, drug drugemu ognjevito dajejo napotke in navodila, in ker zaradi prezaposlenosti z obupavanjem v akciji ne sodelujem, niti ne vidim dobro, kaj točno se dogaja. Slišim samo tih, top zvok, ki jim očitno odreže glas, in kot kipi obstanejo v popolni tišini.

Šišina cev se je odvezala in padla na tla. V kuhinjo. Moj obup in vnema naših inženirjev se hkrati eksponentno povečata. V nekem zaboju na terasi najdejo privezovalne elastike, s katerimi se, v kombinaciji pasom kopalnega plašča, izvajajo drugi poskusi. Vrnejo se k drenjanju in dajanju navodil, nato pa spet zavlada tišina, le da je tokrat napeta, osredotočena, naelektrena, in že pripravljam govor ob povišanju mojega jamranja za še en nivo, ko tišino prelomi škrtanje plastike. Vrata se odpro, poraženo zdrsnjeno vstran in pred nami je neovirana pot v toplo kuhinjo.

Prvi takoj leti odklenit vhodna vrata, drugi odpre eno okno, ostali pa v evforiji plešemo zmagoslavni ples in si namešamo še eno rundo.

*Dobila sem kritiko, da moja poimenovanja raznoraznih pijač ne spadajo pod splošna znanja, zato tudi tale izobraževalna opomba. Moskovska mula je namešana iz vodke in ingverjevega piva (ki v resnici ni pivo, niti nima okusa po pivu, ne izgleda kot pivo in nima alkohola), za ostrejši pookus pa dodamo špric limete.

Jadranje na kopnem

“To je v bistvu eno tako jadranje na kopnem,” je ena bolj inteligentnih ugotovitev neko pozno jutro, ko se zdravimo s prvo mimozo*.

Drugo jutro nas med srkanjem, prav tako mimoz, zmoti vodovodar s sporočilom, da bomo dvajset minut brez vode. Ni bilo samo dvajset minut.

Spet tretje jutro pa nekdo pri, z mimozami okrašenem zajtrku, s polnimi usti umešanih jajc v smehu pripomni, da je bil hladilnik zjutraj na stežaj odprt. Mogoče je bilo res pametneje nam ne zaupati gesla kontrolne enote za upravljanje s savnami, masažno kadjo in lučmi v notranjem bazenu, če že z navadnimi kuhinjskimi aparati nismo sposobni smotrno ravnati.

Potem nam zmanjka juter. Se pa iz napisanega lepo izriše jasen vzorec- mimoze ne le da so dobrega okusa, osvežilne in zdravijo mačka, so tudi znanilke pametnih ugotovitev in pomembnih novic, bodisi dobrih bodisi slabih.

*Mimoze se v mojih zapisih pogosto pojavljajo. Ne nanašam se na rastlino z istim imenom, ampak na pijačo, podobno ‘deci-deci z džusom’, samo da vodo nadomestimo s penino.

Končni rezultat je pozitiven

Ko seštejemo prednosti in pomanjkljivosti najete vile, ter zraven obračunamo še vse naše prigode, se jasno izriše vprašanje: Se je splačalo zapravit vse te bone za en podaljšan vikend?

Mi smo se imeli fajn.

Ampak mi se imamo vedno fajn, ne glede na to, ali smo v bogatunski vili, ali v poceni apartmajih s pogradi na hodniku, ali na napihljivih blazinah in raztegljivih kavčih dnevnih sob. Dokler si v dobri družbi res ni pomembno kje si.

Aja, pa spet smo kupili preveč pomarančnega soka.

Kam greš pa ti na vavčer?