Zelenoprstnost in zemljegrebstvo
12102020
Začelo se je z eno rastlino. Družinsko srečo. Prinesla je več frustracij kot pa sreče. Danes je ni več z nami, je pa vsekakor bila tisti mejnik, začetnik, pobudnik, pacient nič, odgovorna da se je v zadnjih dveh letih po mojem stanovanju razpaslo zelenje.
Trenutno imam v oskrbi petinštirideset rastlin. O tem, kako visoka bi bila ta številka, če bi vse preživele, raje ne bi govorila.
Nekje do meseca tri p.k. (po koroni) sem zborbala s temi mojimi lončnicami, brez da bi o njih vedela kaj drugega kot da jih je treba zalivati. Ker pa sem jih nenehno kupovala, in s tem vedno imela na zalogi par čudovitih in v dobri formi, se je v mojem socialnem krogu razraslo prepričanje, da imam dar zelenoprstnosti. Dodeljen mi je bil naziv guruja sobnih rastlin, spraševali so me za nasvete in mi pošiljali slike svojih presušenih rož, nevedoč, da v mojem zelenem kraljestvu vladata teror in tiranija. Res je, moje rastlinske prijateljice so bile razstavljene po vseh policah in vseh prostorih, ter mi s tem prinašale vtis uspešne malomeščanske gojiteljice zelenja, a vladala sem jim s črnimi prsti, jih zalivala, da so plavale v vodi, posajala v neodtočno zemljo, neprestano gnojila, prestavljala na pretemna mesta in postavljala na prepih. Kot velja za mnoge stvari, recimo tudi za domače živali in otroke: Samo zato ker jih imaš, še ne pomeni, da znaš z njimi.
Po začetku pandemije pa je v meni, in v petinsedemdesetih odstotkih ostalega prebivalstva, zrasla nenadna težnja po pretirani skrbi za lončnice. Spustila sem se iz svojega kraljevskega prestola, ter si po dolgem obdobju zanemarjanja vzela čas za svoje klorofilne podložnice*. V tiranskem vladanju sem spregledala, da se je med njimi že začel množični eksodus, ena za drugo so odmetavale ali sušile svoje listke, od mnogih so ostale le še rogovile in nagniti štrclji.
Sistematično sem začela s koraki zajezitve neizbežne katastrofe. Najprej sem odredila raziskavo kdo te zelene gmote sploh so. Prej sem jih ločila na palme, kaktuse in vse ostalo. Veliko več jim pomeni, če se naučiš njihovih pravih imen. Nato sem za vsako posebej naštudirala kakšne ima zahteve glede vode, zraka, sonca, položaja, gnojenja, dodatnih dni dopusta, alergij in občutljivosti na gluten.
Tekom izobraževanja sem odkrila zakladnico neuporabnih nasvetov in šokantnih ugotovitev, v nadaljevanju nazorno predstavljenih s primeri:
Neuporabni nasvet, primer 1:
Moje vprašanje: Palmi se sušijo konice listov. Kaj mi je storiti?
Željeni odgovor: Obrazlaga, kaj je s palmo narobe, ter navodila za njeno oskrbo.
Dejanski odgovor: Če se palmi sušijo konice listov, to lahko pomeni več stvari. Lahko ima rastlina premalo vode, ali pa je preveč zalita. Mogoče je preveč izpostavljena soncu, ali pa ne dobiva dovolj svetlobe. Zna biti, da ji je prehladno, oziroma prevroče. Palm sicer ni potrebno pogosto gnojiti, prepogosto gnojenje namreč lahko povzroči sušenje listov. Vseeno pa jim lahko zmanjka hranil, kar se zna odražati tudi v suhih listih.
Neuporabni nasvet, primer 2:
Moje vprašanje: Pršenje rastlin?
Željeni odgovor: Jasen odgovor DA ali NE.
Dejanski odgovor: Internet se deli na pol. Na eni strani so v taboru DA gojitelji, ki s pršilko vsak dan religiozno popršijo svoje rastline, pripadniki drugega tabora, tabora NE, pa jih zmerjajo z debili, zavijajo z očmi, po forumih lepijo klinične študije in svoje bolonjske diplome iz fizike ter biologije, ki naj bi služili kot dokazilo, da tistih nekaj minut vlage, ki jo dosežemo s pršenjem, ne naredi nobene razlike.
Ker pravijo, da ne moreš verjeti vsemu, kar na prebereš na internetu, sem povprašala tudi deset zelenoljubih znancev in dobila dva različna odgovora, da in ne, vsakega po petkrat.
Šokantne ugotovitve, spisek:
Rastlin ni potrebno presajati vsako leto. Mnogim je všeč, če so utesnjene v majhnih lončkih, in lahko ob presajanju v prevelik lonec doživijo prevelik šok. Tista puhla mešanica, v katero so posajene ob nakupu in skozi katero voda kar steče, je v resnici kvaliteten substrat, ki je lončnicam veliko bolj všeč od bogate, goste, črne, neodtočne prsti. Gnojiti jih ni treba ob vsakem zalivanju, pozimi pa sploh ne. Še zalivati jih večino ni treba vsak teden!
In pa benjaminov ne smeš premikati. Sploh. Nikoli.
Segnite korenine, posušeni štrclji in zgodbe preminulih zelenih duš so začele dobivati smisel. Pred očmi so se mi zavrteli prizori presajanja mojih rastlinic v črno, neodtočno zemljo, nenehno prestavljanje fikusov, v vodi plavajočih pilej in od sonca ožganih filodendronov. Teža sramu lastne nevednosti je privedla do nekaj impulzivnih nakupov, med bolj neracionalnimi bi omenila dve vreči hidroponičnih glinenih kroglic in pa sto litrov perlita. (Oboje sem pripravljena deliti, ker takih količin pa res ne rabim. Resno. Če rabiš kakšen liter perlita ali vrečo glinenih kroglic za prezprstno gojenje rastlin, pridi iskat. Za prijatelje zastonj, za neznance pa po prijateljski ceni.)
Po dveh mesecih spremenjenega režima nege in posvečanja pozornosti vsaki lončnici posebej, moji prsti postajajo vedno bolj zeleni, proces degradacije se počasi ustavlja, in končno se počutim sposobno trošenja nasvetov, kot recimo: “Lahko je preveč ali premalo zalita, preveri kako je s svetlobo, da ni na preveč sončnem, ali senčnem mestu, pa ravno prav mora biti pognojena!”. Aktivno umiranje je zaznati samo še pri juki, ki sem jo najprej psihično dotolkla s presajanjem v prevelik lonec, nato pa je njen, od stresa nagrizen imunski sistem napadla plesen, pasivno degradacijo pa pri dveh palmah, pri katerih res ne morem ugotoviti, kaj jima ni všeč. Vsem ostalim pa še kar dogaja. Še benjamin počasi spet ustvarja nove listke, po tem ko je, zaradi večkratnih selitev iz dnevne sobe v kuhinjo pa do spalnice, odvrgel prav vse.
Le družinske sreče še vedno ne znam oskrbovati. Ravnokar mi je preminula že četrta.