Čez tisoč let

Ko bom stara, bom imela vrt. Gojila bom sočne paradižnike, debel krompir, hrustljav radič in ostro čebulo, zaradi katere bo jokala cela vas. Po gredicah se bo nenadzorovano razraščala meta, vrtnic nikoli ne bom obrezovala, dišali bodo grmički rožmarina in vsako pomlad me bodo pozdravili najlepši tulipani.

Živela bom v majhni leseni hiški na robu gozda, na podstrešju sušila orehe in kamilice, v kleti pa varila svoje pivo, omejena izdaja, samo za prijatelje. Cele dneve bom brala, in ko se bom naveličala, bom cele dneve pisala. Ponoči bom lončarila in pekla jabolčne pite iz sadov stare, skrivenčene jablane, ki bo rasla zraven hišice. Nekomu bom plačala, da mi bo vsake toliko prišel počistit in pospravit. Tačas bom šla na sprehod, nabirat zelišča in gobe, tudi nore bom znala poiskati.

V globokih gubah svojega obraza bom skrivala spomine vseh festivalov elektronske glasbe, ki sem jih preplesala, krajev in celin, po katerih sem kolovratila, vsake ljubezni posebej, in tistega čudnega leta, ki sem ga preživela v Nemčiji. Ne bom imela televizije, ne telefona, ne računalnika. Ne bom vedela, kaj se dogaja čez mejo mojega malega grunta, niti me ne bo zanimalo. Ljudje mi bojo primorani pisati pisma, ali me obiskati, in vedno bom poslušala očitke, kako nemogoče me je dobiti. Odgovorila bom, da vedo, kje živim. Pojasnili bodo, da so mislili virtualno, ne v živo. Na to jim ne bom privoščila odgovora. Si ne zaslužijo.

Otroci iz bližnje vasi bodo govorili, da sem čarovnica, kar se mi bo zdelo nadvse fino. Renome coprnice bom jemala zelo resno in ga z veliko mero skrbnosti ohranjala. Kadar mi bodo prišli nagajat, bom vklopila napravo za dim, ki jo bom odkupila od nekega propadlega kluba, ter jim v piškote podtaknila halucinogene droge. Z malo sreče in veliko trdega dela bo v moj status stare vešče verjela ne samo otročad, ampak cela vas!

Vsak torek in četrtek bo k meni prišla moja najboljša prijateljica Lea, zasedli bova oguljeno leseno klopco na vrtu pod senco dišečega bezga, in obkroženi z mojimi lepimi tulipani srkali viski, se krohotali ob prijetnih spominih in opravljali. Ob torkih bova nato popekli debele zrezke in jih žvečili še krvave, ob četrtkih pa bo na urniku basanje z nehumanimi količinami ponoči spečenih jabolčnih pit. Ne bodo naju več skrbele ne službe ne davki, ne kile ne najemnine, ne finance ne zlomljena srca. Prestari in preskrbljeni bova.

Kadar bo deževalo, bom sedela na razmajanem gugalniku pred hiško. Kvačkala ne bom. Tudi gobelinov ne bom izdelovala. Zavita v debelo odejo bom grizljala jabolčne krhlje in pila domač čaj. Mogoče bom brala. Mogoče bom poslušala dež. Mogoče oboje ali nič od tega. Pogovarjala se bom z oblaki in ob sončnih vzhodih s soncem, pekla res dobre lazanje, za večerjo jedla zajtrk, za zajtrk pa sladkarije, končno bom še enkrat prebrala Gospodarja prstanov, uredila album fotografij in se do konca naučila vsaj ene skladbe na klavir.

Imela bom dovolj časa za vse.

In dve debeli mački.

Komaj čakam.