Tehnična podpora

Nisem še srečala milenijca, ki ne bi bil agent tehnične podpore svojim staršem. Prostovoljno in za skrajšan delovni čas, tako v klicnem centru kot tudi na terenu.

Fori, ko mama po elektronski pošti pošlje samo grde slike iz dopusta, ker želi lepe obdržati zase, se sicer nasmejemo, nas pa ne preseneti, in ne ganejo nas računalniška namizja, ki izgledajo, kot da je računalnik izbruhal vse datoteke, ki so kadarkoli obstajale, ter ob tem vsako dodatno še trinajstkrat skopiral. Slišali smo že grožnje razdedinjenja, če smo se, v želji hitrejše pomoči, kar na svojem računalniku prijavili v email račun svojega starša (“Kako je to mogoče, da imaš to zdaj kar ti na tem, kako se reče, lep tapu, moja pošta je doma, na mojem računalniku!”). Prav tako poznamo visoko stopnjo verjetnosti, da se bo, kadar nas kliče eden od roditeljev, njihov pozdrav začel z: “Ti, tukaj na računalniku mi nekaj ne dela.”

Pri nas ni nič drugače in prejšnji vikend sem imela terensko izmeno.

Točno ob deveti, času jutranje kave, se zglasim v kuhinji, zehajoča, še nepočesana in v svojem dvajset let starem bordo rdečem puloverju, ki ga imam v hiši svojega odraščanja vedno na sebi. Za mizo na eni strani sedi ati, godrnjajoč v računalnik pred njim. Nasproti njega mami v levici krčevito drži svoj nov pametni telefon, ki ga upravlja s togim kazalcem desnice. V trenutku ko me zagledata, in še preden imam čas izustiti jutranje vljudnostne fraze, se začne iz obeh hkrati zlivati tehnološki gnev.

“Spet ne znam…”

“Kar nekaj se mi odpira!”

“Mape so izginile!”

“Kako že pošljem sliko?”

“Jaz nisem nič kliknil!”

“Vse je drugače kot včeraj!”

“Kako naj zdaj, kaj moram?”

“Glej, spet se mi je kar zaprlo.”

“To kar samo od sebe!”

Pa se za trenutek ustavimo in malo bolj razdelajmo te očitajoče besede jeze in obupa, saj lepo ponazorijo cel spekter problematik, ki jih staršem nikakor ne uspem dopovedati.

O inteligenci tehnoloških naprav: Računalniki in telefoni samovoljno ne zapirajo in odpirajo česarkoli že, in tudi kličejo ne sami od sebe. Res je, da se hitro kaj klikne ali tapne po nesreči, ampak to niso naprave z lastnim zavedanjem in identiteto, čeprav jih označujemo za pametne. Ta pridevnik je zgolj oglaševalski trik.

O splošni tehnološki spretnosti: Tako kot pri vsaki stvari, z vajo postajaš boljši. Vsi smo se morali navaditi pametnih telefonov in zaslonov na dotik. Mi mladi™ smo hitroprstnejši zato, ker s temi napravami vsakodnevno operiramo že skoraj desetletje, jamranja si pa ne moremo privoščiti, ker v današnjem svetu težko preživiš brez pametnega telefona in sposobnosti pošiljanja elektronskih sporočil. Talent in pamet tukaj ne nosita prav nobene teže, tako da je izgovarjanje nanju brezsmiselno. Se ti res zdi, da si zaslužiš biti s tipkovnico isto spreten kot nekdo, ki tipke gnete osem ur vsak dan med tednom, včasih tudi za vikend, in je za to celo plačan?

O splošni tehnološki pismenosti: Na zaslonu marsikaj piše. Preberi.

O neprijaznosti: Na vprašanje: “Ja, in kaj naj zdaj naredim?” lahko odgovorim le, ko se odločiš, kaj hočeš narediti. Če ne veš, kaj želiš, ti ne morem pomagati, in ne, nisem nesramna in nepotrpežljiva.

O prikrivanju resnice: V meni ni nekega splošnega enciklopedičnega znanja o vseh napravah in nastavitvah. Razen če gre za banalen problem, ga nisem sposobna rešiti na pamet. Znam pa zato dobro iskati odgovore po internetu. Spet, ne gre za talent, ampak za znanje, pridobljeno z leti in vajo. Ko ti torej vzamem napravo in začnem, citiram: “Hitro kar nekaj klikati in tipkati”, ne gre za to, da nočem deliti svetega znanja, razsvetljenja vsega povezanega z internetom. Ne prikrivam namerno rešitve, iščem jo še!

O ponovljivosti: Postopki se ponavljajo. Te gmote elektronike so bile skrbno načrtovane tako, da so stvari logične in ponovljive. Nehaj se učiti na pamet, malo pomisli in poskusi logično povezati. Internet se odpre podobno kot mapa. Do novega sporočila se pride podobno kot do novega klica. V vsaki točki je zelo omejeno število možnosti: ali greš naprej, ali greš nazaj, ali pa nekaj natipkaš.

Zdaj ko sem se izkašljala, se vrnimo v začetni kader zgodnjejutranje tehnološke zagate, s katero se je zapis začel in v središču katere sem se znašla.

Z mami rešiva hitro. Še največ časa nama vzame identifikacija problema (opomba: glej sekcijo o neprijaznosti), zaradi katerega v obupu vije roke in sklada žalostinke, v prepričanju, da je ta spodrsljaj na veke vekov onečastil njeno inteligenco (opomba: glej sekcijo o splošni tehnološki spretnosti). Izkaže se, da je samo pozabila, kako se sporočilu pripne fotografijo. Ko ji razkrijem točne koordinate zaslona, kamor mora prisloniti prst, besedilu spretno pripne fotko iz jutranjega sprehoda, doda še režečega se smeškota, ter se spet znajde v kočljivi situaciji, ko je treba preklopiti nazaj na navadno tipkovnico (opomba: glej sekcijo o ponovljivosti). Razrešiva še ta problem in sporočilo, obogateno s smeški in fotografijami, je le poslano. Mami se lahko pomirjena loti strežbe kave z domačimi piškoti.

Mene do piškotov loči še ena stranka, zato se hitro posvetim naslednjemu, in zaenkrat zadnjemu v čakalni vrsti, očetovemu elektronskemu predalu, iz katerega so skrivnostno izginile vse mape. Nejeverno gledam v ekran in začneta me obhajati dvom in zmeda, saj mi na prvi pogled ni niti malo jasno, kaj se dogaja. Vse je povečano do absurda, vrstice plešejo, se skrivajo, prekrivajo in odmikajo, močan kontrast mi razjeda oči. Potihem občudujem, kako mu je uspelo tako iznakaziti stran.

“A si kaj kliknil?”

“Nič nisem kliknil, kar samo od sebe se je spremenilo!” (Opomba: glej sekcijo o inteligenci tehnoloških naprav)

Po par poskusih na slepo mi postane jasno, da bo v lovu za rešitvijo potrebno še nekaj plazenja po internetu in po krajšem prepričevanju mi z rahlo neodločnostjo le prepusti oblast nad računalnikom. A dovolj je že, da odprem nov zavihek v brskalniku (koncept zavihkov staršema ostaja neznan, in želim si, da tako tudi ostane), in njegovo, že tako trhlo zaupanje se puhlo razblini, za njim pa zobe pokaže blaga panika.

“Kaj si zdaj naredila?”

V naslovno vrstico vtipkam angleško besedno zvezo.

“Kaj tipkaš? Kaj to pomeni, ne razumem!”

Preklikam po prvi in drugi strani zadetkov.

“Ne morem slediti, prehitro delaš!”

Skrolam po straneh, na hitro preletavam odgovore, zapiram in odpiram nove zavihke.

“Nehaj! Ti to vse s tako brzino, potem spet ne bom znal sam!”

Najdem članek, ki opisuje podobno težavo, se prek njega priplazim na dva foruma in eno uradno izjavo, iz vsega tega nakvačkam idejo o rešitvi, se vrnem v elektronski predal in s tremi kliki pričaram nazaj izginule mape. Absurdna povečava in nenaravna razmerja pa jasno morajo ostati, tega je že navajen in si ne drznem spreminjati.

Dramatična glasba za ozadje so mi skozi celoten proces očetovi očitki, s katerimi ne odobrava mojega prehitrega tipkanja in preklikavanja (opomba: glej sekcijo o prikrivanju resnice). Umiri se šele, ko mu pokažem zaslon, na katerega so se vrnila imena izgubljenih map. Po začetnem proslavljanju ga hitro začne zanimati, kako je do te nerodnosti prišlo, da se ji bo v prihodnosti lahko izognil, in na kratko in v laičnem jeziku mu poskusim razložiti rezultate svojih raziskav.

No, potem se pa le spomni, da je pa res nekaj kliknil. In kaj je pisalo na tistem, kar je kliknil? Ah, tega pa ne ve več, nekaj o spremembi in posodobitvi izgleda (opomba: glej sekcijo o pismenosti).

Brez nadaljnjega komentarja zaključim z izmeno in si končno vzamem čas za kavo.