Klorofilne kreature Spalne Loke

O svoji preobrazbi iz tiranske vladarice do ponižne služabnice lončnicam sem blebečila že v zapisu Zelenoprstnost in Zemljegrebstvo, kjer sem tudi omenila, da je bilo podrobno spoznavanje mojih rastlin prvi in najpomembnejši ukrep zajezitve množičnega umiranja in odseljevanja. A to intenzivno proučevanje, takrat le bežno omenjeno v nekaj besedah, je bilo v resnici naporno, več dni trajajoče romanje po vseh deželah mojega zelenega kraljestva, in si zasluži svoj zapis, potopis, svoj kos zemlje na tem mojem internetnem gruntu.

Moja kraljevina zelenja je razdeljena na osem glavnih pokrajin, od katerih jih je z živim šavjem okupiranih sedem. To so mirna in svetla Spalna Loka, pusta tundra Vežan, soparno tropska Svetla Kopalnuška, vedno živahen Kuhneraj, holivudska metropola Dnevnosoba, resna in uradniška Mala Pisarnija ter umetniško uporniški Sobodin. Osma regija, imenovana Temna Kopalnuška, je, kot že ime nakazuje, pod prekletstvom stalnega mrka, in se jo zato fotosintezna bitja izogibajo. Se je pa tja naselila četverica plastičnih sukulent, ki so nerodovitni pokrajini navkljub uspele postati skoraj povsem samooskrbne in od kraljevega dvora ne zahtevajo drugega, kot letno brisanje prahu iz njihovih svetlečih, umetno zelenih umetnih listov.

Izhodišče moje romarske poti študioznega spoznavanja rastlinskih podložnikov je bila srednje gosto poseljena pokrajina Spalna Loka, v kateri si je dom ustvarilo osem lončnic. Gre za hribovito provinco, ki je zaradi oken iz vzhodne in zahodne strani od vseh najbolj prežeta s svetlobo in hkrati podvržena močnim vetrovom in prepihom, ki po njej vsakodnevno divjajo ob času jutranjega prezračevanja, kar je med tednom okoli dve uri po sončnem vzhodu, med vikendi pa od štiri do osem. Čeprav znajo, sploh v hladnejših mesecih, vetrovi zarezati do samih listnih žil in debelne sredice, v regijo privlečejo svež, čist zrak, ki izrine težko zatohlost noči. Poletja tod so vroča, poletni večeri ob vikendih glasni, zime pa, zaradi višje nadmorske višine in varčevanja z ogrevanjem, hladne, ostre in suhe. Človeški vpliv je najbolj čutiti zjutraj ter zvečer, čez dan pa v Spalni Loki praviloma vladata mir in tišina. Obiskovalci so redki, še bOris (robotski sesalec in ne, nisem se zatipkala. Tako se njegovo ime zapisuje, op.a.) redko pride na obhod. Ravno zaradi miru, svetlobe in redkejše človeške prisotnosti, Spalna Loka že od nekdaj velja za zatočišče onemoglih in rehabilitacije ali miru potrebnih rastlin.

Vsi smo že slišali nasvet, da se je treba z rastlinami pogovarjati. In ker nisem našla boljše ideje, kako pristopiti k svojim zelenim podanikom, sem jih, nerodno in z zatikajočimi besedami, le poskusila nagovoriti in jih pripraviti do dialoga.

Na moje veliko presenečenje in še večje nelagodje, so mi začele odgovarjati.

Rado je največji, a najmlajši prebivalec Spalne Loke. V Zunanjem Svetu si je zgradil uspešno igralsko kariero, zapadel v manjšo krizo identitete, ter se, željan sprememb, sprva naselil v pokrajini Dnevnosobi, kjer je želel svoje izkušnje iz šovbiznisa uveljaviti kot režiser neodvisnega filma. Kaj kmalu je ugotovil, da so bile njegove želje po spremembi večje od zgolj zamenjave naziva znotraj istega področja, in po posvetu s svojo agentko (ki jo bomo spoznali enkrat drugič), je zapustil svet blišča, drog in materializma, ter se preselil v spokojno Spalno Loko.

Naselil se je na največjo in najsvetlejšo parcelo, kar je med nekaterimi ostalimi prebivalci izzvalo precej negodovanja, češ, kaj pa ena navadna slonova noga misli da je, da kar takole pride od nikoder in že dobi najboljši prostor? A Rado se je s pomočjo svojega življenjskega svetovalca že naučil, da se na druge ne gre ozirati. Drži se zase, v prostem času se ukvarja s čebelarstvom, ter piše avtobiografijo. S svojo čudovito in vedno urejeno afro pričesko priteguje pozornost tako ostalih lončnic kot tudi ljudi.

Violeta je po dva dni po diplomi začela delala kot pravnica v Mali Pisarniji in si v divji gonji za uspešno kariero nakopala precej denarja ter hudo izgorelost. Izmozgana se je preselila v Spalno Loko, kjer jo je udarilo neprijetno spoznanje, da je celo njeno življenje zapolnjevala služba, ter da brez nje nima ne hobijev ne osebnosti. Takrat je obsedenost s kariero zamenjala za obsedenost s prostočasnimi aktivnostmi, in ujeta med učenjem španščine, italijanščine in ruščine, treningi za polmaraton, rezljanjem figuric iz lesa, slikanjem z akvareli, budističnimi nauki in izdelovanjem sveč iz odpadnega voska, je izgorela do konca.

Zdaj cele dneve počiva. Redno hodi na terapije, včasih še na kakšen sprehod. Na skrivaj je zaljubljena v Rada, tako da je edina stvari, s katero se bavi te dni, opazovanje njegove izstopajoče in negovane pričeske.

Margareta ve, da je bila poimenovana po princesi, sestri kraljice Elizabete druge, in se temu primerno tudi obnaša. Njen živahen, a težak karakter je že zdavnaj prerasel prostor, ki ji je bil dodeljen, in njega dramatičnost ter muhavost je nategnila do takega ekstrema, da so njeni izpadi postali predvidljivi. Vedno je urejena po zadnji modi, lonec svetleč, vpadljiv in brez prahu, listi ostro nabrušeni in pripravljeni na stresanje nesramnosti.

Ji je pa nekaj le treba priznati. Odlično pleše. Vadi vsak dan, dvakrat. Ob sončnem vzhodu in in zahodu spušča, razpira ter dviguje svoje čudovite pisane liste. Le pridite jo kdaj pogledat, a svetujem rahlo zadržanost pri deljenju poklonov in hval, saj skromnost vsekakor ni Margaretina vrlina.

Ni skrivnost, da se v Spalni Loki počuti utesnjeno in necenjeno, in že dalj časa planira, kako in kdaj se bo preselila v bleščečo Dnevnosobo. Skrivnost pa je, da je tudi ona zaljubljena v Rada.

Naskrivaj se dobiva z Radom.

Pogosto zastavljena vprašanja in odgovori:

Ali sta Violeta in Rosvita v sorodu? Ne.

Ali obstaja Rosvita Prva? Da, je pa žal že pokojna.

Ali sta Rosvita Prva in Rosvita Druga v sorodu? Ne.

Margareta je nevoščljiva, ker se pozornost ne suče okoli nje. Imate kakšno vprašanje zanjo? Ne.

Zaposlena je kot terapevtka pri rehabilitaciji rastlin, za hobi pa se ukvarja z astrologijo- po horoskopu je tehtnica. Že dve leti redno hodi na jogo, ki skrbi za čvrstost njenih listov, zadnje leto pa še na botoks. Slednje zanika. Njena najljubša barva je vijolična, najljubše gnojilo tekoče in trenutna dieta veganska. Odkrito sovraži Rada, saj si je že dalj časa želela tiste svetle, velike parcele, ki jo je tako brezobzirno zasedel.

Verina leva soseda. Vsak dan ob pol desetih dopoldne skupaj spijeta kavico, sedeči vsaka na svojem balkončku, in se med opravljanjem hihitata kot dve najstnici. Podobno kot Violeta, si tudi Ava krajša čas s celo kopico različnih dejavnosti in hobijev, le da se njej, zaradi njenega jebiveter karakterja, izgorelosti ni treba bati.

“Edina stvar, ki bo v moji prisotnosti izgorela, je tale čik,” se smeje, medtem ko si z vžigalico prižiga zvito cigareto. “A sem ti že povedala, da sem včasih živela v kombiju? Polovico sveta smo tako prepotovali, jaz Martina in Lalamon. Mavrina Martina. Oziroma tebi je mogoče bolj blizu izraz potos. Torej, mavrina Martina, limonovec Lalamon in jaz, avokado Ava K. Adoo. Imeli smo se vsaj tako klišejsko lepo kot so klišejska naša imena. Res super izkušnja, zdaj sem pa že prestara za take traparije.”

“In kje sta zdaj Martina in Lalamon?”

“Kako naj jaz to vem, saj nisem njuna mati.”

Ovije me dim, ki ne diši samo po tobaku, a raje ne vprašam, kaj si je nadrobila v zvitek: “Kaj pa Rado?”

“Rado?”

“Ja, tale Rado iz Spalne Loke.”

“Kdo je že Rado, aja, ta novi, z veliko čupo?”

O Radovi pričeski meni, da je silno imenitna, o njenem lastniku pa nima mnenja.

Domujeta v odmaknjenem kotičku krajine, kjer je pripravljen prostor umirajočim.

Mura pravega imena ne želi izdati, in se predstavlja z umetniškim nadimkom, pod katerim je tudi zaslovela kot stranska igralka v filmu Sajenje mačje trave. Zaradi svojega pešavega zdravja in vedno slabšega izgleda je bila pred kratkim izgnana, oziroma lepše rečeno, premeščena, iz Dnevnosobe, pokrajine blišča in vrišča in popolnih lončnic. Ni se še povsem sprijaznila s svojo novo usodo, in se počasi, ter z veliko jamranja, navaja na umirjen tempo življenja in neglamuroznost Spalne Loke.

A zdaj ima vsaj čas, da kočno bere in odpisuje na mnoga pisma svojih oboževalcev. Čas za igranje remija, ki ga v Dnevnosobi nihče ni želel igrati, saj se tam vsem vedno nekam mudi. Čas za pripovedovanje zgodb iz svojega slavnega življenja, ki si jih z izgovorom umetniške svobode včasih dovoli malenkost prikrojiti, in ki jim njena cimra Meri tako rada in tako pozorno prisluhne.

Ko smo že pri Meri- o sebi ne želi, ali pa ne zna, povedati nič drugega kot to, da je svoje celo življenje preživela v Spalni Loki. Zato pa ve povedati vse o Avinih in Violetinih hobijih, Margaretini nesramnosti, čudovitih Murinih zgodbah, Verinem botoksu in skrivni romanci med Radom in Rosvito Drugo.

---

Meri in Mura sta bili zadnji na mojem obhodu Spalne Loke, in ko sta od pogovora onemogli zadremali, ju nisem imela srca buditi. Tiho sem se splazila stran, ter svoje romanje čez mejo nadaljevala v provinci Vežan. O prigodah, nezgodah in novih prijateljih iz Vežana pa vam povem kdaj drugič.