Pisunska prokrastinacija

So mi rekli, da imam talent.

Sem rekla: ”Nimam.”

So me vprašali, od kje moj navdih.

Sem rekla: “Nimam navdiha.”

So rekli, da nimam prav.

Sem rekla: “Prav.”

Odločila sem se, da počakam navdih. Ga povprašam, kje sploh živi in od kod se je vzel. Da bom končno vedela, od kje je.

Odločila sem se, da najdem talent. Ga napadem iz zasede, počim s kolom po glavi in shranim nekam na varno. Da ga bom končno le imela v lasti.

In sem čakala in čakala. Iskala in iskala. Čakala. In iskala.

So me vprašali, kje sem. Da že skoraj cel mesec nisem nič napisala. Naj vendar dam kaj od sebe. Mi bi brali, so zagodrnjali.

Sem rekla, da čakam navdih. Ali pa talent. Ali pa oboje. Katerikoli od njiju se bo prej pojavil.

Vmes sem zalivala rože, naredila nekaj glinenih posodic in s peko bananinega kruha rešila šop gnilih banan pred smetnjakom. Brala sem knjige, debele in težke ter lahke in lahkotne. Sčistila odtoke, po feng šuju zložila plastične vrečne, zmetala stran strgane nogavice. Delala stojo na glavi in dvakrat šla iz hiše na sprehod do bližnjega gozda, kjer sem si na vrhu hriba vzela čas za občudovanje sonca, ki se je po mesecih ljubljanske megle končno vrnilo v mesto.

Odlašanje, zavlačevanje. Prokrastinacija danes radi rečemo, učeni in pametni kot znamo biti. In jaz sem mojstrica odlašanja in zavlačevanja. Umetnost sem z leti vaje izpilila do nivoja lažne produktivnosti, ki jo marsikdo pohvali, če ne že kar občuduje, nevedoč, da se zanjo skrivajo ostri zobje tesnobe, posledice stalnega odlaganja obveznosti.

Razpase se kot plevel. Nov hobi. Nove rastline. Pranje posode, pranje avta, pranje las, pranje tal. Branje blogov in strokovnih člankov. Pa posteljnino je treba zamenjat in okna popucat, preurediti knjižno omaro in urediti fotografije. Vse to ni nič drugega kot izogibanje pisanju, z bananinim kruhom in jogo vred.

Saj bo prišel navdih! Pravijo, da pride nenapovedan, ko ga najmanj pričakuješ. Priplesal bo v družbi treh prelepih muz, mi na glavo ceremonialno poveznil bohoten venec hortenzij, in iz kristalnih kozarcev bomo srkali šampanjec medtem ko mi bo v uho šepetajoče narekoval cele zgodbe.

In sem čakala in čakala. Iskala in iskala. Čakala. In iskala.

Čakala.

Iskala.

Navdiha nisem pričakala.

Talenta nisem našla.

Kaj naj zdaj?

Poraženo se sesedem za pisalno mizo. Bolščim v monitor pred sabo in v skodelico zasušene kave, bolščim v sive stolpnice, ki kazijo razgled, bolščim v sosedov hrbet, medtem ko pometa pločnik, bolščim v skrivenčena sadna drevesa, ki se veselijo pomladi, da jih odene v obleko zelenih listov in zakrije njihovo goloto.

Navdiha ne bo. Talenta ni.

Utrujeno zavzdihnem in začnem pisati.