Kraljica razpredelnic
19012021
Zametki seznamarije (= izpeljanka iz besede seznam in označuje bolestno obsedenost z le temi. V Slovarju slovenskega knjižnega jezika je ne boste našli, ker sem si jo izmislila pred pol minute, op. a.) so se verjetno pojavili kmalu zatem, ko je prvi človek ugotovil, da lahko deset štrcljastih okončinih svojih rok, poleg za davljenje prehistoričnih kokoši in rezljanje sulic, uporabi tudi za kvantitativne metode. Vse od takrat človeška rasa goji priljuden odnos do številk in seznamov. S tem ne mislim dejanske matematike in nje odvodov, integralov in polinomov, ki je nihče ne mara, ampak primitivno merjenje in primerjanje sveta okoli nas, preko katerega lahko ugotovimo, ali smo boljši ali slabši od soseda. Radi zbiramo in hranimo podatke, jih lično razporejamo, računamo procente in jih pretvarjamo v grafe, ki sicer izgledajo lepše od razpredelnic, razumljivi niso pa nič bolj.
Tisočletja je ostala ta naša, zdaj že prirojena tendenca kvantificiranja pod kontrolo, odkar pa so popametnili telefone in ure, ter jih naučili merjenja še česa drugega kot samo časa, smo seznamarijo nafilali s steroidi, preselili na medmrežje in jo dvignili na raven statusnega simbola. Svet je zajela blazna obsedenost z vsem kar se da umeriti, izraziti s številkami in izvoziti v razpredelnico.
Danes merimo in štejemo vse. Korake, kalorije, kilograme. Ure spanca in minute globokega spanca. Prebrane knjige. Prebrane strani. Pregledane serije. Ure, ki jih presedimo pred televizijo in ure, ki jih presedimo na kolesu. Premagano višinsko razliko, prevožene kilometre. Prehojene kilometre. Povprečen srčni utrip. Beljakovine, do grama natančno. Minute švicanja, minute hranjenja, in grem stavit, da obstajajo tudi heroji, ki skrbno beležijo minute sranja. Iz navadnega nedeljskega izleta se vrnemo polni parametrov in podatkov o gostoti zraka, namesto polni vtisov. Vsak del našega življenja je kvantificiran, umerjen in primerljiv.
Kaj delate z vsemi temi številkami? Se ob njih dobro počutite? Si printate certifikate? Vam iluzija produktivnosti in fizičnega zdravja boža ego, medtem ko vas ob enajstih zvečer grabi panika, ker ta dan niste dosegli zastavljenega števila korakov, in brž se odpravite na en hiter sprehodek? Mrzlično požirate knjigo, izgubljate se med besedami in ne morete več slediti dogajanju, ker ste si obljubili, da boste ta mesec prebrali štiri, časa imate pa samo še en dan? Kako vam je informacija o ritmu krčenja vaše srčne mišice na vrhu Grintovca predlani pomladi izboljšala življenje?
Sprašujem zase.
Ker ne morem več.
Kam naj še dam vse te podatke in cifre, samo valjajo se mi po možganih in ne povzročajo drugega kot kratkotrajne prebliske egocentričnega ponosa in dolgotrajno bol. Premalo korakov. Preveč kilogramov. Premalo branja. Preveč telefona. Sedemnajst gramov in pol premalo dnevnega vnosa beljakovin. V povprečju. Premalo globokega spanca. Preveč stresa zaradi premalo globokega spanca.
Misel, da svojega življenja ne morem razsekati na minute, oštevilčiti, prikazati v razpredelnici in iz njega narediti nekaj lepih grafov in diagramov, me navdaja z neprijetnimi občutki. Ker kdo pa sploh sem, če ne število ur, ki sem jih porabila za branje? Kako dokažem mojo vrednost, če ne vem kolikšno vertikalno in horizontalno razliko sem letos premagala na popoldanskih špancirjih, in kakšno je razmerje med njima, gledano za vsak dan v tednu posebej in zaokroženo na dve decimalki?
Ne da se mi več.
Grem na sprehod. Telefon bom pustila doma. Ta potep bo skrit pred vsemi sledilci, ne bo obstajal v nobenem GPS-ju, na nobenem e-zemljevidu, ne bo se mi štel v kvoto prebrodenih kilometrov letošnjega leta. Kot, da se nikoli ni zgodil. Namesto nestrpnega preverjanja, kolikokrat sem eno nogo postavila pred drugo, za koliko minut sem izboljšala rezultat prejšnjega tedna, koliko kilodžulov sem izdihala in kolikšno višinsko razliko mi je ob tem uspelo premagati, bom na vrhu hriba samo tiho vpijala razgled. Težko krono kraljice razpredelnic si bom počasi in dramatično snela iz glave, ter jo zalučala v dolino (glede na to, kako sem švoh, verjetno ne bo letela daleč, ampak pomembnejše od izvedbe je tu sporočilo).
In namesto, da bom merila utrip svojega srca, ga bom poslušala.