Nov planer, rahlo izboljšana jaz
12012021
Kdaj se mentalno začne novo leto? Ko odbije polnoč? Ko gorijo le še sveče? Ko je konec ognjemeta? Ko naslednji dan izzveni maček? Prvi delovni dan novega leta? Ko prvič pravilno zapišemo datum? 20201
Moja prelomnica je svečana upokojitev lanskega planerja, ki je letos padla na sedmi januar. Četrtek je bil, in v medlem ljubljanskem jutru so se po vrtovih valjale tanke plasti prejšnji dan zapadlega snega, iz vseh treh blokovskih dimnikov, na katere se mi iz moje pisarnice odpira čudovit razgled, pa so se v sivo nebo valile dimne kače, le za dva odtenka temnejše od brezoblične sivine, ki jim je bila za ozadje. Sosedov pes je preskočil ograjo in sral na vrtu drugega soseda in njegov naravni nagon neonečedenja lastne parcele me je inspiriral in motiviral, da sem se tudi jaz dokončno odrešila lanskoletnega sranja.
Metaforično.
V prenesenem pomenu je to predstavljal moj lanskoletni planer zenfasto rumenih platnic, barve, ki se mi je začetek leta zdela nepremišljena izbira, že mesec kasneje pa se je izkazala za preroško. Platnice so namreč edina spremenljivka mojega, že trinajst let trajajočega rituala izbire, nakupa in uporabe fizičnega planerja. Sicer mora biti obvezno od iste firme, istega formata in z isto postavitvijo strani. To je moj sveti, čaščeni planer in vanj zapisujem… Vse. Služi mi kot črna skrinjica dvanajstih mesecev mojega življenja, v katero stranjujem ideje, rojstne dneve, piknike, opomnike, spomina vredne momente, dobre restavracije, kratke pravljice, lepim nalepke in vstopnice, zapisujem nakupovalne sezname, imena in zgodbe mojih rož, prebrane knjige, vodim evidenco dni dopusta in plačila prispevkov.
Vedno ga vlačim s sabo in vedno se najde kdo, ki me z pikrim sarkazmom v glasu pobara, če vem, katerega leta smo, in da imajo dandanes že telefoni koledarje. Kako naj razložim, da koledarja na telefonu ne morem posuti z bleščicami in politi s kavo, in da po enotedenskem jadranju ne bo dišal po soli, svobodi in morju?
Najde se tudi naivna duša, ki me prepričuje, da ta pokracan in pretepen kupček skupaj zvezanega papirja odraža ali mojo kreativnost ali mentalno nestabilnost, se pa oba, oziroma vsi trije tabori (tudi tisti pompozneži s koledarji na telefonu) strinjajo, da planerček izgleda zanimivo.
Prejšnji teden sem torej postavila zmahan planer za dvadvajset k ostalim desetim in letošnjega, z mehkimi rdečimi platnicami, dvanajstega preživelega in trinajstega po vrsti*, povišala v status enega in edinega.
Poetično.
Vanj sem, drugič v svoji več kot desetletje dolgi karieri odvisnosti od planerjev, zapisala novoletne zaprisege. Do dvadevetnajstega leta sem nekako preživela brez decembrskih samorefleksij, ki bi vodile v zaobljube, potem pa sem predlani le podlegla histeriji in si zadala cilj, da tekom leta v Asu** poskusim vseh enaintrideset gin tonikov, ki jim imajo na meniju (ne naenkrat, upam da je to jasno). S ponosom vam lahko povem, da mi je z veliko truda, trdega dela, trme in odrekanja, zaobljubo uspelo izpolniti.
Le-to je s seboj prineslo ogromno spoznanj, in dovolite, da najpomembnejše delim z vami: najboljši gin je Monkey 47, najslabši katerikoli neprozoren, najboljši glede na ceno pa absolutno Monolog, ker je slovenski in zatorej upošteva slovansko pravilo žganice v litrskih flašah. In ja, mešati dober gin z švepsovim tonikom je tako, kot da tvoj najljubši bend na koncertu noče igrati svoje navečje uspešnice- verjetno bo še vedno fajn, ampak ni pa to to.
Ker sem bila, kar se novoletnih zaobljub tiče, torej predlani tako uspešna, sem jih lani, pijana od uspeha, raje preskočila. Letos pa se počutim dovolj čilo in zmotivirano, da poskusim spet. In to ne samo z eno, ampak s kar tremi!
Ambiciozno.
Prvič, letos berem počasi. Knjige goltam že iz otroštva in razvila sem tehniko bliskovito hitrega branja, kjer črke in listi kar frčijo okoli mene, agresivno se prebijem skozi gomilo knjig, brez da bi mi v glavi ostalo kaj več kot blede ideje zgodb, ki jih pripovedujejo. Zdaj se tega odvajam in berem počasi, besedo za besedo, vsak stavek valjam po ustih in okušam, kakšne vrste je. Preveč lepo napisanih knjig sem že zamudila zaradi svoje požrešnosti.
Drugič, ne kupujem stvari na zalogo. Preteklo leto sem, kot vsi ostali, preživela pretežno doma in zelo malo vsenaokoli, in preželo me je grozovito razsvetljenje, da trpim za hudim sindromom hrčkanja. Obkrožena sem z napol porabljenimi kremicami, serumi in maskami za obraz, strjenimi laki za nohte, pretečenimi šminkami, flumastri vseh barv, strganimi nogavicami, praznimi škatlami, napol pogorelimi svečami in celim kupom stvari, katerih primarna funkcija je Za Vsak Slučaj™. Iz neznanega razloga kopičim tudi hrano, kot da živim odmaknjeno življenje stran od civilizacije in potrebujem zalogo živeža za vsaj pol leta. Kot da nimam Mercatorja sto metrov stran. Torej: letos ne kupim, dokler ne zmanjka.
In tretjič, naučila se bom kuhati terjak***!
