Dva tisoč dvajset

Ob koncu leta sem želela napisati nekaj hecnega, toplega, inspiracijskega, šaljivega in lahkotnega. Nekaj v stilu motivacijskega voščila, ki bi bilo ravno prav samorefleksivno in ravno prav generično, da bi se lahko z napisanim mnogi poistovetili.

A ostala sem brez besed. Ne vem, kaj naj napišem. In kje naj začnem. Kako se lotiš takega leta, kot je bilo dvadvajset? Kako v ne preveč besedah strneš dogajanje in upe in želje obdobja, ki je zaznamovalo zgodovino, prineslo toliko bolečin in izgub in težav in neumnih pravil, ter začrtalo nove mejnike človeški komunikaciji?

Ne vem.

Ne znam...

Upam samo, da ste v redu. Vsaj približno. Če pa niti približno ne, pa vsaj na toplem. Če pa še to ne, pa vsaj siti. Pa da imate ob sebi nekoga, ki vam je večino časa všeč, in od katerega lahko terjate objem, kadar ga potrebujete. Pa tudi kadar ga ne. Upam, da ste čez praznike kaj dobrega skuhali in spekli. Mogoče udomačili drože? Zažgali piškote? Prejeli nerodno napisane božične voščilnice? Poslali nerodno napisane božične voščilnice! Naredili snežaka, zaspali na kavču med gledanjem pocukrane božične komedije, se razveselili darila, ugonobili božično zvezdo?

In če vsaj troje od naštetega, upam, da ste hvaležni. Jaz sem. Veliko bolj kot lani.

A se zmenimo, da se naslednje leto manj jezimo? Nad poštarjem, ki zvoni pri napačnem vhodu in dostavo, ki zamuja, nad klepetavo prodajalko v Mercatorju, nad rdečimi semaforji, počasnimi vozniki in novimi sodelavci, ki sprašujejo neumnosti, nad dogajanjem v svetu, na katerega nimamo vpliva, nad dogajanjem v življenju drugih, ki se nas ne tiče, nad znanci, ki odpovejo (ali najavijo!) obisk zadnjo minuto in nad samim sabo, ker nismo točno taki, kot mislimo, da bi morali biti. Tako kot fizična, je tudi mentalna energija omejeni vir, in dajmo jo porabljati bolj premišljeno. Jaz bom vse prišparano usmerila v ustvarjanje amaterskih glinenih izdelkov, pogovarjanje z lončnicami in pisanje. Vi pa zaradi mene začnite klekljati, rezbariti, trenirati šah, se učiti madžarsko, karkoli vam že pade na pamet. Samo ne se toliko jezit.

In nehajmo se že obremenjevati s preteklostjo! Se sekirati zaradi tiste neumne stvari, ki smo jo rekli pri sedemnajstih, in si v glavi znova in znova in znova in znova vrteti prepirljiv dialog, v katerem smo deset let nazaj ostali brez besed. Premlevati, kaj vse bi lahko zabrusili nazaj nesramnici, ki se nam je prejšnji mesec vrinila v vrsto na blagajni. Pripisovati globlje pomene grdim besedam, ki jih je v nas vrgel znervirani neznanec. In ko smo že pri dogodkih, ki so minili, a se lahko še osvobodimo prelaganja odgovornosti za naša dejanja in karakterne pomankljivosti na ljudi in pripetljaje naše preteklosti? Otročje je kriviti druge za našo nejevoljo.

Ste za foro, da naslednji december pa res vsi pišemo božične voščilnice? Meni se kar solza utrne in srce zaigra, ko jih izbrskam iz nabiralnika. Letos sem jih prejela devet! Poslala pa nisem niti ene. Kar sram me je. Hvala še enkrat vsem, ki ste se spomnili name, in se javno opravičujem za svojo lenobo. Nisem si vzela časa. Ne za voščilnice ne za splošno pripravo prazničnega ambienta. Stanovanje je tako okrašeno v minimalističnem slogu, pa sem daleč od minimalista. Drugo leto si planiram v duhu pravega poganstva priskbeti vsaj smrečico.

Prisežimo, da ne bomo brali slabih knjig. Toliko dobrega čtiva obstaja, če nas ena po dvajsetih straneh ne pogoltne vase, ni vredna časa. In nehajmo se siliti z dolgočasnimi filmi, samo zato, ker nek podkupljeni kritik trdi, da gre za mojstrovino. In odpovejmo se hrani, ki je ne maramo, jo pa jemo iz vere v superživila, ki naj bi topila maščobo, čistila žile, gladila gube, globinsko spucala naše preproge, nam počesala mačko, obesila cunje in prispevala v sklad za novo fasado.

Predvsem pa se zmenimo, da nas ne bo strah. Prihodnosti, preteklosti, življenja in nas samih.

Če smo preživeli dva tisoč dvajset, lahko preživimo marsikaj.

Naj vam dobro rastejo lončnice, naj vam nikoli ne zmanjka rdeče paprike in če se greste novoletne zaobljube, naj zdržijo; Vsaj tam, do petnajstega. Januarja.

Se beremo drugo leto!