Projekt: Ješprenj

Tekom epidemije sem, poleg lončnic in lončarjenja, odkrila tudi enolončnice. Pri slednjih zadovoljiv končni produkt ne zahteva ne znanja ne izkušenj, zato se ti hitro zazdi, da znaš dobro kuhati, čemur posledično tudi pripisujem njihovo popularnost.

Ko sem dojela še, da dobro prenašajo zamrzovanje, se mi je pa sploh odprl nov svet! Takrat ga nisem uspela do konca raziskati, saj se je ravno začelo tisto nerodno prehodno obdobje po koncu prvega vala, ko smo dejansko lahko hodili ven. Naenkrat ni bilo več časa za pripravo jedi, ki zahtevajo razrez zelenjave in več kot četrt ure časa, prezaposleni smo bili s koriščenjem bonov in nenehnim prehajanjem občinskih mej.

Prilika, da naštudiram področje zamrzovanja enolončnic se mi je ponovno ponudila po naznanitvi drugega vala. In namesto, da bi idejo smotrno stestirala na manjši količini, sem takoj začela razmišljati zelo široko. Kaj, če naredim za celo zimo zaloge? Ješprena jasno, mi je ostalo par kil še iz prvega vala.

V svoj planerček sem si takoj za naslednjo soboto z velikimi tiskanimi črkami lično zapisala JEŠPRENJ, a mi do planiranega datuma žal ni uspelo dobiti rdeče paprike, tako da je bilo treba projekt zamakniti. In čez en teden še enkrat. Iz istega razloga. Na koncu sem se odločila, da bo ješprenj pač brez rdeče paprike. Sem imela dovolj korenja.

Nahecala sem še fanta, da se mi pomaga sukati po kuhinji, in na miren sobotni večer, nekaj minut čez deseto, si natočiva vsak en viski, naštimava malo muzike, in se z zavihanimi rokavi lotiva priprav kuhanja okusnega ješprena v neokusnih količinah.

Začneva prati zelenjavo in jo grmaditi na pult. Prostora nama zmanjka še preden sčistiva prvo četrtino, zato selekcijo, ki vključuje cela naročja čebule, paradižnika in korenja, okrašeno s šopi peteršilja in stroki česna, preseliva na mizo. Dotočiva viski in se lotiva razreza.

Zaradi pozne ure, se me pri sekljanju tretjega stroka česna že začno polaščati dvomi. Nama bo uspelo vso to gmoto pripraviti do zore? Predlagam, da en reže in en praži, in se hitro zagrebem za praženje. Fanta pustim samega s čebulo, na plano najprej privlečem največjo ponev, ter si med cvrčanjem zelenjave, pripravim vse velike kastrole, ki jih posedujem. V vsako odmerim konkretno zalogo ješprena, ter spišem še okvirni plan vrstnega reda metanja pražene zelenjave in mesa v lonce. Pri taki količini je le potrebno biti malo bolj zorganiziran.

Dolijeva si viski in nazdravljava najinemu briljantnemu planu.

Težaško delo se zdaj šele zares začne. Kuhinjska napa je nažgana do konca, a kljub temu po kuhinji buhtijo meglice pare. Glasbo skoraj povsem preglasi ritmičen zvok noža ob rezalno desko, brbotanje iz skled ter cvrčanje zelenjave na olju. Diši po prekajenem mesu. Švicava. In pijeva viski.

Štedilnik, skrit pod ogromnimi lonci ješprena in eno široko ponvijo, v kateri pražim zelenjavo, se začne počasi in zahrbtno vdajati pod težo bremena. Ne opazim, da je brbotanje vedno tišje, počasnejše, da čebula cvrči vedno manj ostro.

Naenkrat se brbotanje v loncih in cvrčanje zelenjave povsem ustavi.

V paniki poskušam samo zmanjšati jakost indukcije, a ta je tako pregreta, da od sebe ne daje nobene moči več. Žrtvujem eno skledo. Nato še eno. In še eno. Ostane mi ena plošča, ki deluje s polovično močjo. Zdaj razumem, zakaj dobri kuharji prisegajo na plin.

Zaradi ugašanja štedilnika se mi je sesul sistem zaporedja, ki sva ga prej tako skrbno splanirala. Štiri štoparice, ki odmerjajo čas kuhe, še vedno neusmiljeno tečejo, a zdaj ne vem več katera spada h kateremu kosu posode. Preveva me okus poraza in brez pravega plana in idej poskušam rešiti buhtečo zmešnjavo pred sabo, fant pa tačas končno razreže vso čebulo, solzne oči se v zmagoslavju bleščijo nad rezalno desko, ko naznani, da bo preveril stanje v zamrzovalniku.

Jaz še vedno žongliram s kastrolami, štoparicami in eno delujočo indukcijsko ploščo.

Javi mi, da v zamrzovalniku ni prostora za toliko ješprena.

Javim, da se ne morem hkrati ukvarjati s prostorskimi in organizacijskimi problemi.

Tedaj se indukciji iznenada vrne moč in kuhinjo napolni zvok cvrčanja in mehkega brbotanja. Med zmagoslavnim plesom polna elana nažgem štedilnik in glasbo do konca. Mešam in mešam, ješprenj pa brbota in brbota, vedno glasneje, slišim ga že skozi težke tone, ki vejejo iz zvočnikov. Začne naraščati, sprva počasi, nato pa vedno hitreje. Prično se dvigovati pokrovke, gosta, po praženi čebuli dišeča para je povsem zakrila kuhinjo, jaz pa nočem odstaviti, ali se ustaviti, saj štoparice še kar neusmiljeno tečejo. Mešam kot zmešana in bijem bitko z ješprenom, ta začne mezeti čez rob skled in se zlivati po kuhinji. Ne traja dolgo, pa mi sluzasta gmota seže že do gležnjev, jaz pa še kar besno vrtim kuhalnico. Ješprenj še kar narašča in narašča, kmalu mi je do kolen. Kričim fantu, naj vendar odpre okno. On kriči name, naj se vendar rešim na mizo.

Čepeča na mizi, med čebulnimi olupki in konci korenja, si natakava viski. Jakost zloveščega brbotanja počasi pojenjuje, zdaj se že lepo spaja z zveni glasbe. Ješpren mezi skozi odprto okno, se zliva po stopnicah in letošnji novi fasadi. Vleče se po ulici kot velik val rjave goste gmote s koščki korenja in pedantno nasekljano čebulo, ter pred sabo požira smetnjake, kolesa in sosedovo mačko.

Fant omeni, da res lepo diši po prekajenem mesu. Strinjam se. Od zdaj naprej ga nikoli več ne delam s klobaso. Nato pripomni, da bo zdaj v zamrzovalniku zagotovo dovolj prostora, nekaj pa lahko dava še v hladilnik. Tudi s tem se strinjam. Trapasto se hihitava ob ideji, da se nama več dni ne bo potrebno pregovarjati glede večerje. Jasno je, kaj bo cel teden na meniju.

Razdeliva si še preostanek viskija.