Produktivno dopustništvo
06122020
Prejšnji teden sem imela štiri dni dopusta.
Večer pred uradnim začetkom svečanega dogodka sem si ritualno pripravila črni čaj z mlekom, prižgala dišečo svečko in v pričaranem čarobno-intimnem ozračju v svoj planer vestno in lično zapisala seznam stvari, ki jih v teh prostih dneh želim postoriti. Plan je vključeval izdelovanje gline, brušenje gline, barvanje gline, manjše popravke in implementacijo kategorij na Blebetu, generalno čiščenje stanovanja, urejanje fotografij še od konca prejšnjega leta, ter pisanje, veliko pisanja. Želela sem dokončati minimalno štiri od dvaintridesetih (32!) načetih zapisov, ter vsaj za silo urediti pušeljce besedičenj in kupčke raztresenih idej.
Visokoleteči načrti? Mogoče, a ne nedosegljivi. Jaz sem vendar produktivna. Imam nadzor nad svojim življenjem. Ne zabušavam. Ne zapravljam svojega časa. Vem, kaj hočem.
Pod odejo sem se zabubila polna zagona, nestrpno pričakujoča jutrišnjega dne.
Prvi dan sem vstala zgodaj, skoraj tako zgodaj kot na navaden delovni dan. Ker sem imela dopust, in se mi ni mudilo na noben sestanek, sem si dovolila malenkost zabušavati pri svoji jutranji rutini. Le-ta se je že na samem začeku klavrno zataknila, ter se nato nekontrolirano prelevila v brezciljno brskanje po socialnih omrežjih, ki sem jih zadnje tedne malenkost ignorirala. Da sem jih ignorirala namenoma, ne zaradi pomanjkanja časa, sem se spomnila že po prvih nekaj minutah, a je bilo že prepozno, da bi se jim uprla. Posesali so me v svoj odvisniški vrtninec otopelega klikanja, pregledala sem cel Instagram, pa še cel Facebook, pa še cel Twitter, in potem v obratnem vrstnem redu, pa spet od začetka, večkrat. Postajala sem vedno bolj mrka in melanholična, kar je normalen in pogost refleks prevelikega ubadanja z življenji drugih, in od tam naprej se niti ne spomnim, kaj točno sem počela. Vem, da je vključevalo nečedne količine čokolade in piškotov, nekaj piva in koktejlov iz vodke, ter nerafiniran rjav sladkor na žlico (lepo hrusta). Vem tudi, da se nisem stuširala. Pisala nisem. Pred spanjem sem izklopila jutranjo budilko.
Drugi dan sem dopoldne prespala. Ob neznani uri sem v vlogi zmečkane in zmačkane princese končno odigrala vstajenje in za svoj prvi obrok multivitamin poplaknila s šampanjcem. Od tam se je moja odisejada nadaljevala do ugnezdenja na kavču, od koder sem pričela s pregledovanjem celega interneta. Pot me je vodila od video posnetkov mladenk, ki razkazujejo svojo kolekcijo svetlo rdečih mat šmink, do frajl, ki dajejo nasvete za nego sobnih rastlin, od prepirov slovenceljnov na forumih brez osrednje tematike, do objav s šokantnimi naslovi in normalnimi razpleti. Od kreme za levo stran obraza, na katero prisega baje znana estradnica, do loščila za parket, ki poleg prask odpravlja tudi slabo samopodobo. V stanovanju nimam parketa, je pa zato moja samopodoba tekom dneva res postajala problematična. Od mešanice prevelike količine informacij vprašljive kvalitete so se mi možgani sesedali sami vase. Bol sem blažila z gin tonikom. Nisem pisala in nisem se stuširala.
Tretji dan sem se stuširala, in to že pred poldnevom! Sveži štumfi in deodorant so mi vpihnili iluzijo superiornosti prihajajočega dne, in polna elana sem se celo odpravila na sprehod, štiri minute sopihala navkreber in se samooklicala za kraljico bolestnega produktivizma. Popoldne sem si zrihtala zmenek z Ano Karenino, s katero se videvava že zadnji mesec in pol. Zvečer mi jo je, skupaj s steklenico vina, končno uspelo dokončati. Pisala nisem. Tudi gline se nisem dotaknila.
Zadnji dan je v počasnem iztekanju, zmanjkuje mi čokolade, piškotov, alkohola, novic na internetu in volje do življenja. Ob spoznanju, da so zadnji štirje dnevi skotalili mimo mene kot nejasne meglice dogodkov, se me polašča blaga panika.
Previsokoleteči načrti? Očitno. Nedosegljivi. Nisem produktivna. Nimam nadzora nad svojim življenjem. Zabušavam. Zapravljam svoj čas. Ne vem, kaj hočem.
Moj seznam produktivnega dopustništva ostaja spregledan, nedotaknjen, zignoriran. Od vseh pozabljen.
In prav je tako.
Zakaj pa je dopust, če ne za zabušavanje. Bom nadoknadila za vikend.*
V resnici sem se imela prav fino.