Saga o storniranem pralnem stroju

Eden od pomembnih mejnikov odraslosti je tudi nakup pralnega stroja. Doseči sem ga sklenila v božičnem obdobju lanskega leta, pri svojih dvaintridesetih letih.

Pralni stroj, ki trenutno kraljuje v kopalnici in tudi zaseda njen večinski del, je pred leti med obnovo stanovanja kupil moj srčni izbranec. Seveda je vzel najcenejšega, ker “itak je vsak pralni stoj isti”. V besedne vojne, zakaj ni vsak isti, se na tej točki ne bom spuščala, za našo zgodbo je pomembno le to, da se mu je ležaj pokvaril še isto minuto po preteku garancije. Centrifuga je od takrat postala prava loterija, zažene se samo ob torkih po polni luni in pa vsako drugo soboto v lihih mesecih. Kadar se obrati bobna le navijejo na tisoč in nekaj, stroj tako ropota, da ga sodelavci na video klicu slišijo čez dvojna zaprta vrata. Nemalokrat se med ožemanjem odpravi tudi na krajši sprehod in zato je med pranjem vstop v kopalnico striktno na lastno odgovornost. Vsakič ko med centrifugo grem na stranišče me je strah, da se bo odtrgal boben in bo pralni stroj poletel po kopalnici, razbil ploščice, kad, ter mene na porcelanastem prestolu. Adrenalinska izkušnja v udobju domačega stanovanja! Ne priporočam.

Ni čudno, da sem se torej odločila za pomemben korak v mojem odraslem življenju ter se lotila internetne raziskave pralnih strojev. Kaj hitro se je izkazalo, da je moja izbira precej omejena, ker si zaradi širine in kvadrature kopalnice ne moreva privoščiti mašine klasičnih dimenzij, razen če bi si želela plezati čez pralni stoj vsakič, ko greva na stranišče. Prav tako nimava živali in/ali otrok, zato nama je devetkilska kapaciteta dvakrat preveč. A očitno sva v manjšini, očitno imate vsi široke kopalnice v katerih perete desetkilske žehte, saj je ponudba manjših pralnih strojev takorekoč neobstoječa. Trenutno so na trgu trije, od teh enega ni na zalogi, eden je pa od Gorenja, in sem nanj iz strani dragega dobila veto. Ostal mi je torej tretji, s petintridesetimi programi, samočistilno funkcijo, LED intidatorji, sistemom vodnih curkov in inverterskim motorjem, ki lahko v svoji osemintrideset centimetrski globini opere šest kil umazanih gat in štumfov. S kliki sem se sprehodila do spletne strani rimskega boga financ in trgovine, Merkurja, ter naročila ta prečudovit pralni stroj.

Moj ponos, da sem prvič v življenju kupila kos bele tehnike, je upadel že naslednje decembrsko jutri, ko me nekaj čez sedem kliče neznana številka. Nejevoljno se javim. Res je, da sem ob tej uri že pokonci, saj se vendar držim stroge jutranje rutine, ne maram pa motečih faktorjev med tem ko jogiram in meditiram.

“Dober dan iz Merkurja kličem, vi ste naročila tale pralni stroj, mi ga pa zdaj nimamo na zalogi, imamo samo razstavni eksponat.”

Tišina.

“Okej?” končno previdno izdavim, ker ne razumem, kaj sploh hoče slišati od mene.

“Jaz vam razstavnega eksponata ne morem po pošti dostavit, lahko ga pa pridete iskat v Velenje.”

Izjemno. Kje naj sploh začnem z razčlenjevanjem njenega absurdnega predloga? Razstavni eksponat ne gre na pošto? Razstavni eksponat po isti ceni kot nerazstavna naprava? Iskat v Velenje?

“Pa se ga da naročiti?” negotovo predlagam.

“Lahko, ampak bo malo trajalo.”

Tišina.

“Koliko časa bo pa trajalo?” počasi izgubljam potrpljenje.

“Tam nekje deset dni, se pravi začetek januarja bi bil pri vas.”

“Super, dajte potem kar naročit, bom počakala.”

“Bom naročila, pred dostavo boste dobila SMS.”

“Hvala, pa lep dan.”

“Ja, hvala, adijo.”

Mimo je šel božič, preživeli smo silvestrovo in pisal se je tretji januar novega leta, ko me nekaj čez sedem zjutraj spet kliče zdaj ne več tako neznana številka.

“Dober dan in Merkurja kličem, vi ste naročila tale pralni stroj, mi ga pa zdaj nimamo na zalogi, imamo samo razstavni eksponat.”

Déjà vu. Ista številka, isti stavek, isti ženski glas s štajerskim narečjem.

“Ja gospa, midve sva že pred novim letom govorili, ste rekli, da mi razstavnega ne morete dostaviti, in da ga boste...”

“Jaz vam razstavnega eksponata ne morem po pošti dostavit, lahko ga pa pridete iskat v Velenje.”

“Saj midve sva že govorili pred novim letom …”

“Ne gospa, mi smo šele danes zjutraj dobili iz spletnega centra tole vaše naročilo.”

“Aha. Lahko pa novega naročite in traja kakšnih deset dni, da ga dobavite?”

“Ja, tako je.”

“Gospa, saj jaz to že vem, so mi že sporočili.”

Upam, da bo opustila svojo obrambno držo, če prešaltam iz prve na tretjo osebo, a ženska je neomajna.

“Glejte gospa, mi smo danes zjutraj dobili vaše naročilo.”

Stara jaz bi se začela usajati in prepričevati prodajalko na drugi strani, da sva točno ta pogovor že imeli, da rabim ta jebeni pralni stroj, preden me stari ubije, zakaj prekleto nimajo posodobljene zaloge na spletni trgovini, zakaj so vsi po vrsti nesposobni in da za prešlatan razstavni eksponat niti slučajno ne mislim plačevati polne cene, čeprav ga itak ne bi kupila, ker na spletu ne naročam zato, da si bom sama dostavljala robo! Globoko vdihnem in umirim bes, ki se mi razrašča v pljučih in mi stiska grlo. Novo leto, nova jaz, nova pravila stoicizma. Odločim se, da ta boj ni vreden moje energije.

“Torej pralni stroj še ni bil naročen.”

“Ne, saj sem vam rekla, da smo ravnokar dobili vaše naročilo.”

“Potem ga pa prosim naročite.”

“Bom naročila, pred dostavo boste dobila SMS.”

“Hvala, pa lep dan.”

“Ja. Hvala. Adijo.”

Mine teden. In še en. Po desetih dneh kličem na informacije, da bi preverila kako kaj kaže z mojim naročilom in upam, da ne naletim spet na isto gospo, s katero bi še tretjič ponovili najin dialog. Moja želja je uslišana in oglasi se mi zamorjen ženski glas, ki najprej posluša mojo izpoved, nato pa me prosi za številko naročila. Slišim šklopot posameznih tipk, ko gospa, verjetno z enim prstom, vnaša cifre v sistem.

“Gospa, tole naročilo je bilo stornirano,” mi monotono najavi.

Tišina.

Stornirano?

“Zakaj pa?”

“Ne vem, nič ne piše. Bilo je stornirano. Tega pralnega stroja žal ne boste dobili.”

Že po njenem zdolgočasenem glasu mi je jasno, da ji ni prav nič mar za moj storniran pralni stroj. Umirim ognjeno kepo jeze, ki mi utripa v glavi in se mirno poslovim. Nič ne de, si rečem, tole je dobra vaja za krotenje agresivnih čustev, trikrat globoko vdihnem in čez Merkur naredim križ. Njihov slogan “Vse urejeno” očitno ne zajema njihovega poslovanja.

Spravim se na drugega ponudnika, ki na spletni strani ponuja isti pralni stroj. Cena je znatno višja, a sem jo zdaj pripravljena plačati, samo da lahko dam Projekt: Pralni Stroj iz glave. Že vnašam podatke za plačilo, ko opazim opombo: Če želite odvoz starega aparata, pred naročilom obvezno pokličite!

Seveda želim odvoz starega aparata!

Tokrat se mi javi izjemno prijazna in ustrežljiva gospa, ki mi razloži, da se storitev odvoza še dodatno doplača. Na tej točki sem pripravljena odstopiti tudi svojo levo ledvico, samo da se kalvarija konča. Zagotovi mi, da to ne bo potrebno.

“Mi poveste, kateri pralni stroj gledate, da preveriva zalogo?”

“Na spletni strani vam piše, da ga sicer ni na zalogi, ampak da dobava traja deset dni,” že slutim nastajajoč problem.

“Ja gospa ampak veste, ti dobavni roki so informativne narave, bom jaz tu v sistemu direkt preverila, prav?”

Dobavni rok žal ni bil deset dni, ampak večkratnik tega števila. Po kratkem izračunu bi bil varen vstop v kopalnico med centrifugiranjem možen šele aprila. Zdaj že rahlo obupana, predvsem pa znervirana, da mi je en trapast pralni stroj požrl toliko časa, se poslovim od prijazne gospe.

Najdem še enega ponudnika, ki trdi, da ima moj izbran kos bele tehnike na zalogi, a moja vera v spletne trgovine in sposobnost posodabljanja zalog je že tako skrhana, da jih preventivno vseeno raje pokličem.

“Pa saj vam na spletni strani piše, da je na zalogi,” se čudi prodajalec na drugi strani.

“Ja …” začnem, a ne najdem energije, da bi mu razložila, zakaj ga vseeno nadlegujem po telefonu. Zahvalim se, zaželim lep dan in se poslovim. Pralni stroj vržem v košarico, doplačam še za vnos v stanovanje, ker ne bi rada sama vlačila sedemsedet kil po stopnicah in prižgem dišečo palčko v čast bogu bele tehnike. Če slučajno obstaja, naj končno le blagoslovi moj nakup.

Iz strani ponudnika (žal ne boga bele tehnike) je bilo obljubljeno, da bo stroj dostavljen v roku sedmih dni. Štiri dni kasneje je naročilo še vedno v obdelavi. Vmes so me spet klicali iz Merkurja in mi povedali, da naročilo sploh ni bilo stornirano, da je stroj naročen in da bo pri meni konec februarja. Sem jih prosila, naj vseeno kar prekličejo naročilo. Potem so me klicali še enkrat in mi zatrjevali, da bo stroj pri meni že začetek februarja. Takrat sem vseeno le priznala, da sem ga že drugje naročila. Mogoče sem naredila napako. Mogoče bi morala kar obe naročili pustiti odprti, potem pa naj tekmujejo, kdo je hitrejši.

Odraslost je tako naporna. Kar naenkrat tvoje življenje sestoji iz davkov, pokvarjene bele tehnike, položnic za vodo in ogrevanje, ter pričakovanj okolice, da zgradiš hišo in vzgojiš enega psa in nekaj otrok. Vedno je nekaj pokvarjeno- žarnica, prazna baterija ali pa pralni stroj, vedno te nekaj boli- koleno, hrbet ali ponos, vedno je nekaj umazano- kopalnica, kuhinjska miza ali pa tvoji lasje in vedno nekaj čakaš- dostavo, klic ali pa sporočilo višje sile, da je bilo vse skupaj le grda šala, in da te jutri zjutraj peljejo v paradiž, kjer te do konca življenja ne bo nič bolelo in ti ne bo treba ničesar sčistiti. Ne pozabi spakirati kopalk in sončne kreme!

Najraje bi svetu zakričala, naj vzame nazaj svoje davke in prispevke za zaposlovanje in pralne stroje in mikrovalovne pečice, in me pusti pri miru.

Med pisanjem te sage o doseganju novega mejnika odraslosti poslušam zlovešče bobnenje centrifuge pokvarjenega ležaja. Razlega se čez celo stanovanje. Kot bi pralni stroj vedel, da so mu šteti dnevi. Kot bi mi grozil. Držite pesti, da mi ne razbije kopalnice.