Ena stvar naenkrat

Med telefoniranjem pospravljam posodo iz pomivalnega stroja. Med zlaganjem cunj poslušam glasbo, med sestanki brskam po internetu, med umivanjem zob razmišljam o vseh obveznostih prihajajočega dne, med gledanjem filma po rokah vlačim telefon in med jutranjo kavo odgovarjam na službene mejle.

Ne znam delati ene stvari naenkrat.

Kar živčna postanem, če se v moji glavi pojavi sekunda tišine. Hitro si najdem eno skrb ali začnem nekaj brkljati in prestavljati, samo da nekaj počnem. Ujeta sem v neko vrsto lažne produktivnosti, kjer si ne dovolim trenutka miru in počnem stvari samo zato, da nekaj počnem, čeprav stvari, ki jih počnem, nimajo nobene teže. Se sliši znano? Meni še preveč.

Začenjam sumiti, da je moja razpršena pozornost vzrok povsem raztreščenega počutja, s katerim se borim že odkar vem zase. Kolikokrat nemočno obsedim s polno glavo brenčečih misli, nezmožna izbrati katere od šestih obveznosti naj se najprej lotim. Potem pa pač delam vseh šest hkrati, medtem ko razmišljam še o dodatnih štirih in na koncu nobene ne dokončam, kar mi seveda povzroči dodaten stres. Tega skrbno ujčkam in ga vlačim s sabo v naslednji dan in še v naslednjega in tako dalje v nedogled.

Kdaj so nas prepričali, da je večopravilnost kvaliteta? Sumim da še isto minuto, ko so ugotovili, da smo razstreseni ljudje lažje tarče brezglavega potrošništva. Potrošništvo preži na neosredotočene, zato nas pa venča z lovorikami, ko bezljamo od ene stvari do druge, nas treplja po ramenih in spodbuja, češ: “Kakšna superiorna multitaskerka si! Tega ne zmore vsak!”

Res je, dandanes tega ne zmore vsak, ampak mora vsak. V svetu menjavanja pozornosti na deset sekund je večopravilnost zgolj osnovno stanje, super moč pa je um, ki lahko več ur ostane osredotočen na eno stvar.

Ne spomnim se, kdaj sem bila nazadnje več ur osredotočena na eno stvar.

Nekje na življenjski poti sem sprejela, da so mi moje pobezljane misli prirojene, stres, ki ga ustvarjajo, pa usojen. Tolažila sem se, da me ta neprestana skrb za vse kar obstaja, kar ni nikoli obstajalo in kar mogoče nekoč bo obstajalo, dela odgovorno. Same laži! V resnici mi samo krade pozornost, krade čas, krade življenje, in mi zakriva oči s kopreno tesnobe, da ne vidim stvari, ki so zares pomembne.

“Taka pač sem,” sem vedno govorila in zraven brezpomočno skomigala z rameni. “Ljudje smo si različni in tako pač delajo moji možgani. Nimam kaj.”

Taka sem pač bila. Ampak zdaj pa nočem biti več taka! Kar nekaj knjig o produktivnosti in člankov o čuječnosti sem predelala, a noben omenjeni trik ali dihalna vaja me ni prelisičila v drugačno delovanje. Sprijazniti sem se morala, da bo treba spremeniti način razmišljanja. Žal. Najtežje je spremeniti sebe in najlažje je jamrat. A jamrala sem dovolj, bil je čas, da poskusim še alternativo. Tako se zdaj učim delati eno stvar naenkrat. Prekleto težko je in ne gre mi najbolje. Ampak še težje bi bilo ostati pod težo neprestanega brenčanja v glavi, pod katerim bi enkrat zagotovo klonila. Oziroma, kakor danes radi rečemo, izgorela.

Mogoče bi potem lahko tudi jaz o tem napisala celo knjigo in ne samo objavila tole kratko razmišljanje na zaprašenem koncu interneta, ki mu pravim Blebet. Lahko bi vam pridigala kaj vse delate narobe. Danes tega ne morem, ker sama delam isto narobe. Zato pridigam sebi.

Javim, kje bova jaz in moja glava konec leta. Hitrejših izboljšav namreč ne pričakujem. Če bo šlo samo še na slabše in v nekaj mesecih dosežem status čustvene razvaline, pa mogoče dobite še eno nepotrebno knjigo o izgorelosti. Pridigam sebi bi bil kar dober naslov, se ti ne zdi?