Fotka: Toa Heftiba

Čtivo drugega polletja dvaenaindvajset

22022022

V prejšnjem letu sem dva zapisa posvetila recenzijam prebranih knjig. S tem trendom nisem mislila nadaljevati, a se je izkazalo, da približno trije obiskovalci Blebeta vseeno radi preletijo tudi knjižno obarvane objave. Zatorej delim spisek subjektivnih mnenj sedemnajstih (17) knjig, čez katere sem se prebila lani od julija pa do konca leta.

Seznam prebranega sem zadnjič objavila septembra lani, in za takratni pušeljc enajstih bukvic zapisala, da so vse nekje v zlati sredini- nobena ni bila briljantna, slaba pa tudi ne. Tokratni izbor pa je izbor kontrastov.

Šrot in diamanti.

Precenjenost in presežki.

Rupi Kaur se me s svojo Instagram poezijo Med in mleko ni dotaknila, je bila pa zato Kirka čudovita! Megalomanska uspešnica Tam, kjer pojejo raki je kup klišejev, me je pa Živalska farma pretresla na najboljši možen način. Grk ena najbolj brezveznih knjig, kar sem jih brala, sem se pa našla v Keep Going.

Na tem mestu bi lahko naumila kakšno globoko primerjavo z življenjem. Kako se obdobja ljubezni in trpljenja nenehno mešajo z meseci stabilne rutine, kako se vzponi in padci včasih tiho prelevijo tudi v monotono sivino... A se bom raje vzdržala, da ne zaidemo preveč. Danes smo tu, da razglabljamo o knjigah.

Tole je torej seznam čtiva drugega polletja dvaenaindvajset:

Pa še povezavi do prejšnjih objav s knjižnimi recenzijami, ako utegne koga zanimati:

Čtivo prvega četrtletja dvaenaindvajset
Čtivo drugega četrtletja dvaenaindvajset

Še vedno tudi velja, da mnenja in občutke o prečitanem sproti objavljam na Goodreads profilu, malo manj vestno pa na instiču pod psevdonimom blebetalka.

Frida ali o bolečini

frida

Posipam se s pepelom, klonim glavo in v sramu priznavam, da o čudoviti Fridi Kahlo, razen tega, da je bila slikarka, nisem vedela ničesar.

Oziroma, naj se hitro popravim. Ne vem ničesar. Nevarno bi si bilo ustvarjati iluzijo, da me je ta roman seznanil z življenjsko zgodbo te izjemne ženske.

In ravno od tu izvira moje neodločno mnenje o knjigi. Razumem, da naj bi bila Frida samo za inspiracijo, in da gre za pisateljičino interpretacijo doživljanja slikarkinega življenja, res je, da na zadnji strani eksplicitno piše, da knjiga ni biografija, pa vseeno; Težko je Frido kar odmisliti iz zgodbe, glede na to, da je glavna junakinja in je njeno ime že v naslovu. Zato sem sumničava: do katere mere je ženska, opisana na teh straneh, res ona? Tisti, ki je ne poznamo, bi si hitro znali ustvariti napačno sliko o tem, kdo je bila, in zato sem pri tej knjigi povsem razdvojena.

Če v teoriji spregledam, da naj bi bila glavna junakinja Frida, potem lahko rečem, da se mi je zdela zgodba odlično napisana. Polna emocij in lepih stavkov, v katere se potopiš, polna bolečine in izdaje in naizpolnjene ljubezni je še mene bodla v srce ter mi hkrati vseskozi vlivala upanje, da je moje življenje v resnici zares super in se velikokrat pritožujem za brezveze.

A težko je odmisliti Frido in spet se vračam nazaj ter se vrtim v krogu.

Zato ne vem, kaj naj si mislim o tej knjigi. Ob taki samovoljni interpretaciji življenja in doživljanja nekoga drugega mi je le rahlo neprijetno in zdi se mi malenkost neokusno, da za motiv vzamemo resnično osebo, ter njeno zgodbo po svoje izkrivimo kakor nam paše.

Zato je to še ena od tistih knjig, kjer rečem: Kaj pa vem!

Vem le, da o Fridi nič ne vem.

Na vrh

Milk and Honey

milk and honey

Naj začnem z opozorilom: poezije ne berem in o njej nimam pojma. A ker sem si želela izplavati iz svojega varnega proznega mehurčka, ter prečitati tudi kakšno pesnitev, sem si privoščila branje epitoma Instagram poezije, megalomanske svetovne uspešnice Med in mleko izpod peresa mlade poetinje Rupi Kaur.

Privoščila je mogoče napačna beseda. Mukoma prebila skoznjo bolj ustreza.

Ali, kot bi rekla Rupi:

privoščila
je mogoče
napačna beseda
mukoma prebila
skoznjo bolj
ustreza

(Če vas moti primanjkljaj velikih začetnic in ločil, če se vam zdi odločitev o novih vrsticah nerodna, naj vas podučim, da je bistvo instagram poezije kako izgleda, ne kaj sporoča.)

Rupi piše o težkih in še kako pomembnih temah: slabi odnosi, družinsko in spolno nasilje, pa seveda še ljubezen in zlomljena srca, sploh slednjih je povsod polno. Zato se je z njenimi občutki lahko poistovetiti, in nekaj pesmi (oziroma povedi, razbitih v več vrstic) iz te zbirke se me je v resnici dotaknilo. A kaj, ko so vse tako… Nedodelane. Kot da berem zveščič prvotnih idej, ki jih je treba še izpiliti, zbrusiti ter pregnesti v pesniško obliko. Prenekateri motiv se skozi zbirko ponavlja in zdelo se mi je, kot da en in isti stavek, oziroma pardon!, “pesem”, berem trikrat. Večina strani je zafilana s puhlicami v stilu “če želi biti s tabo, bo, tako enostavno je to”. Ena pesem je, dobesedno, ne zajebavam se: “biti nežen je biti močen” (razbita v štiri vrstice). Ali pa “zaljubi se v svojo samoto” (v treh vrsticah), da ne omenjam “sem muzej poln umetnin ti imaš pa zaprte oči” (razdeljen v dve vrstici). A to so pesmi? To prej spada na Twitter, kot pa med poezijo!

Ja, saj je vse lepo in prav in vse napisano drži, ampak to niso ne originalne ideje ne kvalitetna poezija. Rupijine besede mi niso dale misliti, in za njimi nisem našla nobene globine.

Ampak kaj pa jaz vem. Saj sem vam rekla, da nimam pojma o poeziji.

Na vrh

And another thing

and another thing

Zadnje čase se poskušam odvaditi nenehnega valjanja telefona po rokah. Za začetek sem ga izgnala iz spalnice, ker sem se sicer takoj po jutranjem prebujanju zapletla nekje med anticepilskimi manifesti na fejsbuku, influenserkami v Lelosi pajkicah na instiču ter razjarjeni twitter raji. Se boljše počutim. Sicer nimam pojma, kaj se v svetu dogaja, je pa v moji glavi bolj mirno. Priporočam.

Po uspešnem izgonu iz hrama počitka, sem se mobilnega aparata odrekla še pri jutranji kavi. Ker pa dragi jasno ne sledi mojim duhovnim eksperimentom, kar pomeni, da ob jutranji dozi kofeina na telefonu rad prebere pomembne novice iz sveta nogometa in avtomobilizma, sem zase našla super alternativo. V kuhinji je tako vedno na dosegu roke neko lažje čtivo, ki ga vzamem v roke, medtem ko se od mobitela odvisnejšna polovica seznanja s pomembnimi novicami o prestopih tipov, ki brcajo žogo iz enega kluba v drugega, kjer bojo brcali žogo z drugimi tipi kot prej.

And Another Thing je prva knjiga, prebrana na tak način. Gre za zbirko kolumn Jeremyja Clarksona, ki si je pot do slave utrl kot voditelj oddaje Top Gear, ter kasneje The Grand Tour. Zanimivo dejstvo o meni (da se malo pohvalim)- tri leta nazaj mi je uspelo dobiti dve karti za studijsko snemanje epizode Grand Toura. Še danes sem ponosna nase! Karte je izjemno težko dobiti, kao da odloča naključni žreb, a jaz to zavračam in trdim, da so jim bili samo noro všeč moji brihtni odgovori na vprašalniku, ki sem ga morala izpolniti ob prijavi.

Clarkson je zabaven in brez filtra, s (pre)močnimi mnenji ter precej konzervativno tendenco. Vidi se, da je knjiga izšla pred petnajstimi leti; dandanes bi bil marsikateri zapis mogoče dva odtenka bolj politično korekten.

Njegovo bentenje je smešno in govori o vsem mogočem- hitrih letalih, globalnem segrevanju, ne dovolj globokih bazenih, kokoših, kreditnih karticah, poimenovanju otrok, vzgoji otrok, ni da ni. Priznam, da sem se pri eni ali dveh vmes naglas zasmejala. Všeč so mi pisarije, ki za podlago vzamejo neko dolgočasno izkušnjo vsakdanjega življenja, kot je kupovanje zimskega plašča, ter ga pregnetejo v zabavno in berljivo pustolovščino.

Na vrh

Kirka

kirka

Kirka je najsvetejše bralno odkritje leta. Nabavila sem jo na knjižnem sejmu, ko sva se z znanko sprehajali med štanti, in izgubljena v morju knjig sem jo vprašala, kaj naj sploh kupim. Pa je pokazala na Kirko in rekla: “Tole.”

Že prej sem jo sem ter tja zasledila na knjigogramu, a po tem, ko sem jo imela v lasti, se je začela pojavljati povsod. Priznam, takrat sem malce podvomila v svoj nakup. Letos sem že prebolela nekaj razočaranj glede hudo promoviranih knjig (brezhrbtenična Addie LaRue, pokroviteljska The Midnight Library in pa ‘zakaj-ni-ostala-dramska-igra’ Before The Coffee Gets Cold), a Kirka se je več kot oddolžila za vsa pretekla bralna obžalovanja. Še več! Skupaj z Animal Farm in Small Gods se je povezala v pušeljc najboljših treh čtiv letošnjega leta.

Millerjeva je odlična pisateljica. Stil pisanja je hkrati bogat in pričara mitološko, božansko vzdušje, a ni naphan ali prepoln, da bi bil moteč. Jezik je ravno prav pesniški in da vedeti, da pripovedovalka ni navaden človek, a prav nič pompozen ali vzvišen; je poln lepih besed, a ne nepotrebno okrancljan. Ravnovesje, ki so ga lovili mnogi (Addie LaRue, tebe gledam!), ujeli pa redki. Od same lepote pisane besede me je ob branju stiskalo pri srcu in mrazilo po hrbtu.

Kirka je… Čarobna. Zgodba o iskanju samega sebe. Oziroma ne, ne o iskanju, o gradnji, ustvarjanju, spoznavanju. Skozi izjemno zasnovan karakter, ki kljub svojemu božanskemu poreklu deluje zelo človeško, spremljamo Kirkin razvoj od naivne nimfe, ki si želi le ljubezni in sprejemanja, do mogočne, samosvoje čarovnice. Od družine zaničevane in od vseh spregledane ženske, ki najde svojo moč in se je bojijo še najmogočnejši bogovi. Spremljamo jo, kako se uči loviti ravnotežje med prirojenim sočutjem in priučeno brezčutnostjo.

In Kirka je tudi pobeg v omamen svet mitologije, potop v magično dogajanje, kjer lahko pozabim, da največji del svojega življenja presedim v službi, živim za vikende, sem mentalno izčrpana in me je strah prihodnosti. Knjiga, med branjem katere lahko sanjarim, kako kot izgnana boginja na samotnem otoku nabiram zelišča, udomačujem divje živali in v prašiča spremenim vsakogar, ki utegne motiti moj mir.

Na vrh

Animal Farm

animal farm

Grozna. Grozna! In čudovita! Čudovita. Distopijska pravljica o revoluciji, ki se izpridi v… Nekaj kar v svetu videvamo vsak dan. Ko sem brala prigode antropomorfičnih živali, kako so postavljale nove temelje družbi in snovale enakopraven politični sistem na svoji, s puntom prisvojeni farmi, sem se sprva veselila in nazdravljala njihovi srčnosti. Praznovala sem njihove uspehe in trud ter glasno navijala, da njihov dolgoročni plan uspe.

Ni trajalo dolgo, da me je začel spreletavati srh. Od moči in vpliva pijani karakterji se namreč hitro dvignejo nad ostale ter si jih začnejo podrejati. Pa se malenkost priredi eno pravilo, pa še eno, potihem se doda dva nova ter uvede nekaj izjem k vsespošnem dogovoru o enakopravnosti. Zahteve se zvišajo, obljube obstanejo neizpolnjene, a vse se zgodi tako pritajeno, tako manipulativno, da večina niti ne zazna spremembe.

A govorim o knjigi ali na splošno?

Živalska farma je odlična satira v preprosti in lepo napisani zgodbi, v kateri je nešteto brezčasnih resnic in niti enega odvečnega stavka. Močna zgodba na borih sto straneh se bere sveže in aktualno ter niti malo ne kaže svojih let (kmalu jih bo imela osemdeset!). Hladno objektiven pripovedovalec, ki brez čustev opisuje dogajanje, politično moč, spletke, hinavstvo, korupcijo. Ter kljub svoji, že skoraj robotski hladnosti v meni sproža tako močna čustva nemoči, obupa, jeze, besa in strahu.

Tako kot mi je bilo ob branju te knjigice nelagodno, mi ni bilo že od Saramagovega Eseja o slepoti, in tako kot me je konec pretresel, me ni letos od Pratchettovega Small Gods še noben. Le da sem pri slednjem točila solze ganjenosti, pri Živalski farmi pa sem se po odbranem zadnjem stavku s težkim obupom v srcu topo zastrmela predse.

Knjiga me je povsem uničila. Nagnala mi je strah v kosti in solze v oči. Priporočam jo vsem!

Na vrh

Where the Crawdads Sing

crawdads sing

Štiriintrideseta letos prebrana, Where the Crawdads Sing, je iz prestola najslabše knjige leta dva enaindvajset končno izrinila prvo prebrano v letošnjem letu, The Invisible Life of Addie LaRue.

V resnici sta si knjigi zelo podobni. Ljubezenski trikotnik? Da. Glavni ženski lik s srce parajočo življenjsko zgodbo? Da. Vsi so zaljubljeni v glavni ženski lik? Da. Odsotnost negativnih lastnosti lika, ki niso posledica zunanjih okoliščin? Da. Čarobno poigravanje z besedami, ustvarjanje napetega ozračja, ki sicer razkazuje pisateljičino odličnost, a zaradi luknjaste zgodbe kmalu izzveni in postane odvečno? Da. Kao šokanten in nepričakovan razplet, ki je v resnici totalno neprepričljiv? Da. Šibko izpeljana tematika hude osamljenosti? Da. Sem ob branju zadnjega poglavja zaradi količine šrota, na silo nabasanega v zadnjih nekaj strani, od ogorčenja hiperventilirala? Da. Mary Sue & Manic Pixie Girl, da in da.

Dialogi so okorni, včasih pisani v čudnem hillbilly narečju, drugič pa spet v normalni angleščini. V prvi polovici sta na vsaki strani omenjeni polenta in redkev, v drugi pa glavna junakinja začne v naključnih kadrih na glas recitirati slabo poezijo (pa kdo to počne?). Zasnova in razplet zgodbe sta zelo klasična in predvidljiva, se pa dogajanje odvija pred originalno kuliso močvirja. In ja, opisi močvirja so čudoviti, pravljični, magični, a na neki točki postanejo... Mašilo. Knjige se le nisem lotila zavoljo neskončnih opisov šavja, valov, ter paritvenih navad bogomoljk.

Ne maram (več), kadar avtor vleče lik čez težke preizkušnje, samo zato, da bi se mi ta zasmilil (Tek za zmajem, tudi tebe gledam!). Pa dovolj imam teh lepih, suhih, brez razloga uspešnih in super pametnih ženskih likov, ki edini karakterni razvoj doživijo zaradi hudega trpljenja, žalostne predzgodbe in nasilnih tipov!

Glede na bleščeče ocene knjige se sprašujem, če je problem v meni. Ne bi bil edini. Hkrati vse oboževalce zgodbe o dekletu iz močvirja naprošam, da mojega mnenja prosim ne jemljete osebno. Doživljanje knjig je subjektivno, in ta res ni bila zame. Upam, da lahko vseeno ostanemo prijatelji.

Na vrh

Steal Like An Artist

steal like an artist

Ne vem točno, kaj je Austin Kleon počel, preden je zaslovel s tole knjižico, vem pa da je ideja zanjo nastala iz njegovega nagovora študentom. V njem je nadebudni publiki spredaval deset preprostih stvari, za katere je želel, da bi mu jih nekdo povedal pred začetkom kreativne kariere. Govor je pristal na medmrežju, zagrabil ga je internet in navdušenje je bilo dovolj goreče, da se je prezentacijo Austin odločil predelati, dodelati, ter iz nje ustvariti celo knjigo. Nastala je Steal Like an Artist, čudovita knjižica za samopomoč (ali pa samorefleksijo), v kateri bo nasvet ali pa citat zase zagotovo našel vsak, ki se bavi s kreativno službo, stranskim projektom ali hobijem.

Je tiste vrste knjižica, ki jo celo popišeš s svojimi mislimi in prekracaš z markerji, knjižica, ki jo lahko kadarkoli na blef odpreš, prebereš eno poglavje, eno stran ali pa samo eno idejo, in se počutiš…. Bolje. Slišanega. Videnega. Razumljenega.

Najbolj všeč mi je tisto poglavje, kjer govori, da obdržati ‘navadno’ službo ni slaba ideja, in da monetiziranje hobija ne rabi nujno biti naš končni cilj. Pa tisto o ravnovesju med odkrivanjem novih stvari, iz katerih črpamo ideje, in dolgočasnim življenjem, v katerem imamo rutino in čas ustvarjati. Pa kako se nehamo obremenjevati z originalnostjo, ker itak vse že obstaja. Naj ne čakamo na idealni trenutek za začetek. Da je neumno pričakovati, da bodo naše stvaritve vsem všeč, in da so omejitve pri ustvarjalnosti dobra stvar.

Steal Like an Artist toplo toplo priporočam vsem, ki se ukvarjate s čimerkoli kreativnim, in se včasih počutite izgubljene in ne dovolj dobre. Ne mislim, da vam bo knjiga spremenila življenje in vas izklesala v profesionalne umetnike, a mogoče najdete kakšen prijeten nasvet, postanete samozavestnejši in prijaznejši do sebe. Kar je pa že več, kot lahko kdorkoli pričakuje od kateregakoli priročnika.

Na vrh

Keep Going

keep going

Gospodič Kleon je najbolj znan po svoji mega uspešnici Steal Like An Artist. Kasneje je izdal še dve knjižici enakega formata in istega stila (zmes citatov, fotografij, kracarij, razmišljanj in nasvetov), skupek vseh treh pa je neuradno znan kot ‘priročniki za samopomoč za kreativce’.

Keep Going je bila izdana zadnja, a mi je od trojice najbolj všeč.

Prijetno, tolažilno in motivacijsko branje, v katerem so ubesedene ideje, spoznanja in občutki, do katerih sem prišla že sama, a jih nikoli nisem zares ozavestila. Prebrala sem jo v času pisalnega mrka in bila mi je glavna opora in spobuda, da sem se spet spravila k pisanju.

Majhna knjižica z veliko vsebine; razglablja o negotovosti, s katero se vsak od nas sooča, cikličnosti kreativnosti, o spremembah, idejah, rutini. Pa kako smo kapitalistično naravnani in si ne dovolimo imeti hobijev za zabavo, ampak iz vsega želimo narediti biznis. Pa o razliki med kreativnostjo in produktivnostjo, in kako pomembno je ustvarjanje zavoljo ustvarjanja, brez razmišljanja o končnem produktu.

Keep Going je knjiga, ki jo zagrabim, kadar me daje obup in se počutim, da moje pisanje nima smisla. Na hitro jo prelistam, preberem kakšen citat, in se počutim malo manj osamljeno. Priporočam jo vsem, ki ste vsaj malo kreativni, (mislite da) ne veste kaj delate in vas davi občutek krivde, ker (mislite da) niste dovolj produktivni. Vsem, ki si nikakor ne uspete ustvariti ustvarjalne rutine in (mislite da) nimate časa za ustvarjanje. Vsem tistim, ki bi vam prav prišle spodbudne besede uspešnega kreativca, ki še predobro razume, kako težka in polna dvomov je umetnikova pot.

Priporočam pa jo pa tudi vsem, ki (mislite da) niste kreativni in nimate talenta za ustvarjanje. Preberite jo! In mogoče vas navdahne, da le primete čopič ali svinčnik ali škarje ali katerikoli medij boste že uporabili, in se začnete igrati. Ustvarjanje je del človeške narave, in ne nekaj, kar je dovoljeno zgolj najbolj eminentnim umetnikom.

Na vrh

Show Your Work

show your work

Show Your Work je druga knjiga triologije popularnih ‘priročnikov za samopomoč za kreativce’ Austina Kleona. Če povzamem glavno idejo vsake od treh, se Steal Like An Artist osredotoča na to, kako se znebimo trapastih pričakovanj do sebe ter začnemo ustvarjati, v Keep Going je glavna tema sam proces ustvarjanja in gradnja rutine, Show Your Work pa nam razkrije, kako svoje delo predstavimo ostalim, ter si zgradimo svoj mali prostor na širnem internetu.

Vse tri so obvezno branje vsakega kreativca, Show Your Work pa še posebej toplo priporočam:

  1. Tistim, ki bi si želeli priključiti ustvarjalni internetni sferi ter pokazati, kaj ustvarjate, pa vam je nerodno, ali pa ne veste iz katere strani se zadeve lotiti.
  2. Tistim, ki ste že del te sfere, pa se počutite izgubljene in/ali ignorirane.

Avtorjev pogled na kreativni proces in pomembnost le-tega za srečno življenje mi je zelo blizu in odkar sem se lotila njegovih knjig sem postala strpnejša do sebe, bolj disciplinirana glede pisalne rutine ter veliko manj obremenjena s tem, kaj in koliko mi uspe napisati. Še vedno imam kar nekaj problemov s ravnovesjem med ustvarjanjem ter na deljenjem ustvarjenega na spletu, lahko pa rečem, da sem tudi svoje visenje na internetu precej izboljšala. Namesto pasivnega spremljanja vsega kar pristane na socialnih omrežjih, sem selektivna komu sledim in iz kje vlečem ideje.

Kleon piše, da je ideja samotnega umetnika mit, in da je eno od glavnih lepot umetnosti tudi povezovanje, ne nujno isto mislečih!, ampak isto čutečih; Zato odkrivam nove profile, ki se ukvarjajo s pisano besedo, pa tudi take, ki ustvarjajo kolaže, šivajo, rišejo, ali pa razturajo na klavirju, zapletem se v debato v zasebnih sporočilih ter napišem komentar na objavo, ki se me je dotaknila. Iz medrežja se včasih celo premaknem v 3D svet- v živo sem kofetkala z že kar nekaj ustvarjalkami, ki sem jih spoznala na spletu. Čudovito se je zaklepetati z nekom, s katerim imaš toliko skupnega, čeprav se vidita prvič!

Tako počasi pletem mrežo ljudi, ki me navdihujejo in mi s svojim ustvarjanjem lepšajo lajf. Upam, da tudi moje besede kdaj polepšajo tvojega.

Na vrh

High output management

high output management

Tale knjiga o menedžmentu ima grde platnice in kultni status. Ko pa sem se končno začela prebijati čeznjo, mi je postalo jasno, od kje ji prestižni renome, čeprav ni ravno najbolje napisana. Gospod Grove je bil mogoče res vodja, ki se ga zasluženo kuje v zvezde, dober pisatelj pa pač ni bil.

A pri priročnikih itak zamižiš na eno oko, saj jih vendar ne bereš za gušt in za zabavo, ampak da se kaj naučiš. Če ne drugega, je Andrewa treba pohvaliti, da je High Output Management dejansko napisal sam. Kar navada je namreč, da ljudje na visokih pozicijah knjige izdajajo s pomočjo pisateljev v senci (a res nimamo boljšega prevoda za ghostwriter?), ker vodenje podjetja ne dopušča prostega časa za pisanje.

Knjiga jih bo kmalu imela štirideset, pa se še vedno bojujemo s problemi, ki so v njej obdelani. Neefektivni sestanki, zasnova procesov, postavitev ekip, razširitev podjetja, piše tudi o različnih virih motivacije, katere stvari delegirati, in kako jih nadzirati. Zakaj ne obstaja enoten stil menedžeriranja, ampak ga je treba prilagajati glede na delo, ki ga nadzorujemo, ter zaposlenega, ki ga opravlja. In o tem, da so pamet, znanje in kompetence menedžerja ničvredne, če jih ne zna predajati naprej, ter preko njih povečevati efektivnosti cele ekipe.

Kup relevantnih nasvetov in novih uvidov, zbranih na manj kot 250 straneh. Biser v šavju menedžment knjig!

(Še super simbolika glede platnice: Baje je bila pomembna in šokantna, vsaj tako sem prečitala v eseju še enega znanega fantina IT scene, Benjamina Horowitza. Takrat je bila navada šefov in ostalih visokoletečih tipov, ki so se podpisovali pod tako stvarno literaturo, da so se na naslovnicah bohotili v dizajnerskih oblekah, perfektno počesani, s prekrižanimi rokami ali v kakšni drugi ‘Sem pomemben in na visokem položaju!’ pozi. Andrew pa je bil malo poseben in zelo samosvoj; ni se ni bavil s fotošutingi in samopromocijo. Na naslovnici v srajci sproščeno stoji poleg Intelovega znaka, malo skuštran, še sonce mu sveti v faco, kot da ga je fotograf ravno ujel na poti do naslednjega sestanka in sta v dveh minutah škljocnila fotko za naslovko.)

Na vrh

Brave New World

brave new world

​​”Kako je človek lep! O krasni novi svet, kjer biva takšen rod!” je pred stoletji pisal Shakespeare, in njegov vzhičen vzklik si je Huxley izposodil za naslov svojega daleč najbolj znanega romana, utopičnega Krasnega novega sveta. V njem si je zamislil umetno ustvarjeno popolno družbo, kjer vladata sreča in mir, družbo brez individualizma, v kateri nihče nikoli ni osamljen, družbo brez koncepta družine in monogamije, ljubosumja, jeze in ostalih čustev, ki jih imamo za negativna.

V epruvetah ustvarjeni in v ustanovah vzgojeni ljudje z opranimi možgani mehanično opravljajo delo, ki jim je bilo dodeljeno ob rojstvu, ob večerih žurajo, se vsi povprek dajejo dol, ter se ob vsakem najmanjšem zametku žalosti pitajo s sintetičnimi drogami, ki so na voljo v neomejenih količinah in nimajo stranskih učinkov.

Vsi so srečni in vsi so veseli, za vse je poskrbljeno. Kaj bi si človek lahko želel boljšega?

A seveda ima vsaka knjiga svoj zaplet. In v tej se v to popolno, harmonično in umetno ustvarjeno družbo, ki je dosegla višek sreče a dno človeštva, pritepe človek, vzgojen na bolj barbarski način. Bolj... po naše. Z mamo (groteskno!), skrivnostmi (čudaško!), ljubosumjem (perverzno!) in knjigami (nezaslišano!).

Krasni novi svet ti nastavi ogledalo, da začneš razmišljati o svoji lastni človeški izkušnji ter se spraševati, kaj nas dela ljudi. Smo lahko ljudje brez trpljenja? Brez odrekanja? Smo lahko človeški, če je naša sreča ustvarjena v laboratoriju? Ali je umetnost pogojena z močnimi čustvi in ali lahko v tej umetni blaženosti sploh obstaja?

Težka, težka knjiga. Navdala me je z brezupom. Prvič sem jo sicer prebrala v gimnaziji, je pa itak nisem štekala. Še danes ne vem, če jo štekam. Mogoče je pa sploh ne rabim štekat, ker smo v marsikaterih pogledih kot človeštvo le nekaj korakov stran od družbe, ki jo opisuje Krasni novi svet, in bom mrke Huxleye ideje imela čast doživeti.

Vem le, da imam raje umetnost, kot umetno srečo.

Na vrh

Will My Cat Eat My Eyeballs

cat eat eyeballs

Je res, da nam po smrti še vedno rastejo nohti in lasje? Kakšen vonj ima mrtvec? Me lahko pokopljejo skupaj z mojim hrčkom? Kaj se zgodi, če umrem na letalu? Kaj se zgodi, če umrem v vesolju?

Odgovore na vsa ta, ter še trideset drugih simpatičnih vprašanj, dobite prav v tej knjigi, ki je ravno pravšnja mešanica humorja ter resničnih, zanimivih in preverjenih informacij. Nastala je pod tipkami Caitlin Doughty, verjetno najbolj slavne pogrebnice (vsaj na jutjubu), definitivno pa ženske z najlepšim frufrujem. Njeni posnetki, v katerih govori o smrti, pogrebih, balzamiranju in vsemu kar spada zraven poklica spravljanja mrvih pod zemljo, me že leta zabavajo med dolgočasnimi hišnimi opravili.

Caitlin je sicer lastnica pogrebnega zavoda, kjer je v ospredju cenovno ugoden pogreb brez uporabe kemikalij in večjih posegov v truplo, svojcem pa je tudi omogočen tesnejši stik s procesom priprave umrlega na pokop. Je tudi raziskovalka pogrebnih šeg in navad različnih ljudstev in kultur, ter ustanoviteljica društva, kjer ozavešča o naravnejših možnostih pokopa, poskuša smrt ljudem približati kot nekaj naravnega, ter izkoreniniti strah, ki ga do umrlih in umrljivosti goji zahodna civilizacija.

Njen najzanimivejši dosežek pa je (po mojem mnenju), kako ji uspe združiti humor na takem področju, kot je smrt in umiranje, ter pri tem ohraniti izjemno spoštljivost do umrlih. Caitlyn me zna nasmejati, a vseskozi ostaja obzirna, sočutna in empatična.

Cailtyn je vse, kar sem si jaz želela biti, s frufrujem vred. In z največjim veseljem bi ji zaupala svoje mrtvo telo.

Na vrh

The Shining

shining

Kinga kot pisatelja izjemno čislam. Njegov obsežni opus in zavidljiva disciplina sta neverjetna, še posebej pri srcu pa mi je njegov pogled na pisanje ne samo kot na neko višjo umetnost, v kateri nam besede na papir prelivajo muze in navdih, ampak tudi kot na obrt, ki jo je treba vaditi in izpopolnjevati. Fenomenalna On Writing izpod njegovih prstov je ena mojih najljubših knjig sploh (in po mojem mnenju obvezno študijsko čtivo za vsakega nadebudnega pisatelja)!

Z njegovimi fikcijami se pa nekako ne ujamem. The Shining sem žvečila cel mesec in do konca zborbala samo zato, ker se mi je zdelo, da Stephenu dolgujem branje vsaj ene njegove knjige v zameno za vso pomoč in nasvete, ki sem jih ukradla od njega.

The Shining je še en dokaz o tem, kako subjektivno je naše doživljanje in podoživljanje zgodb. Prizori so opisani z ravno pravšnjo mero podrobnosti, da izrišejo kuliso, a ne odvračajo od zgodbe. Kadri so tempirani odlično, King s precizno natančnostjo zadane točko, kjer se ključni dogodki odvijajo ravno prav počasi, a ravno dovolj hitro. Ko želi ustvariti napetost, jo ustvari. Ko želi pričarati vzdušje mrzle, samotne zime, jo pričara. Ko želi skozi stotine strani počasi zgraditi profil človeka, ki počasi tone v norost, mu tudi to uspe. Tako spretno izrezljanega lika, kot je Jack Torrance, že dolgo nisem srečala!

...pa mi vseeno ni bilo mar za njegovo usodo. Knjiga je napisana super, razvita super, ima dobro idejo, lep razvoj likov, in še vedno mi ni bila všeč. Ni moj žanr.

Ne vem, Stephen. Mislim, da sva zaključila. Vseeno ostajaš eden mojih najljubših pisateljev.

Na vrh

Grk

grk

Neznan mazohistični vzgib me je gnal, ko sem se mukoma prebijala čez špehnatega Grka. Več kot mesec mi je vzelo, da sem ukrotila skoraj petsto strani dolgo zgodbo o nemarno bogatem grškem ladjarju in vseh njegovih kapricah. V retrospektivi si želim, da bi obupala pri tretjem poglavju, ko je bilo že jasno, da zgodba ne gre nikamor, in so nemoralni in nemarni bogatunski liki sami sebi namen.

Ja, zgodba se suče okoli življenj ogabno bogatih ljudi, njihovih bizarnih navad, ljubic in ljubčkov, prepotentnih daril, jahtah, helikopterjih in ostalemu povsem nepredstavljivem razkošju. In… To je to. Za karakterni razvoj zaradi nenehnih ekstravagantnih zabav pač ni časa, vsi v zgodbo vstopijo kot izprijeni prasci in se tega opisa krčevito oklepajo do zadnje strani. Tepejo svoje žene, varajo svoje može, sovražijo svoje starše in mečejo klavirje v morje. Od vseh, ampak res vseh likov, ki nastopajo v knjigi (pa jih ni malo), ni niti eden vsaj približno všečen. Vsi po vrsti so nevoščljive in privoščljive, nepoštene in mentalno neuravnovešene hijene. V knjigi se sicer dogaja svašta, ampak je vse eno in isto. Bogate zabave, veliko špetirja, vreče diamantov, merjenje kurcev kdo je kupil večjo ladjo, par porok in par ločitev. Mogoče je pisatelj hotel satirično upodobiti pokvarjenost bogatih? Če že- je bilo statičnost karakterjev potrebno raztegniti na več kot štiristo strani?

Ponavadi me knjige, ki jih slabše ocenim, še vedno dovolj podžgejo, da z velikim zanosom zapišem, kaj vse me je med branjem zmotilo. Grk pa je tako prazna zgodba, da sem že teh nekaj besed morala na silo izvleči iz globin svojih spominov.

O vseh knjigah, ki sem jih ovenčala z eno zvezdico, z veseljem debatiram in se prijateljsko prerekam. Grka hočem pa samo pozabiti.

Pustite mi ga pozabiti.

Na vrh

Crucial Conversations

crucial conversations

Vsak se kdaj znajde v pogovoru, ki ga ne zna lepo izpeljati. Pa naj bo s tečnim sodelavcem, nerazumevajočim šefom, ali cimrom, ki za sabo ne pospravlja umazane posode. Jaz sem svoje komunikacijske spretnosti želela izboljšati zaradi šihta- pred dobrim letom sem se znašla v vlogi menedžerke ter kmalu ugotovila, da mojemu nekonfliktnemu introvertiranemu značaju ne ležijo težki pogovori in pregovarjanja o povišicah ali slabši produktivnosti podrejenih.

Sporočilo in nasveti knjige so odlični. Realni, resnični in uporabni. Načina, kako so podani, sem se pa morala na začetku malo navaditi. Je zelo… Ameriški. Vsak primer je zavit v neko kvazi stransko zgodbo s fiktivnimi zapleti in izmišljenimi junaki.

Nekako takole (poenostavljeno): Bob in Alice sta sodelavca. Skupaj sta pripravljala prezentacijo. Na dan, ko bi jo morala predstaviti svojemu šefu, Stevenu, je Alice izvedela, da je Bob predstavitev zadnji moment povsem spremenil. Alice se sedaj počuti izdano. Kakšen kreten je Bob! Kako je lahko to storil! Na kakšen način naj zdaj užaljena Alice pristopi k Bobu ali Stevenu, ter izrazi svoj gnev?

No… Moram reči, da me usode teh izmišljenih oseb niso ravno ganile, razumem pa, da je predlagane metode le treba predstaviti na primerih.

V knjigi so predstavljeni načini, kako se pripravimo na resen pogovor ter poskrbimo, da debata ne iztiri v napačno smer. Kar se še prehitro zgodi, ko se vpleteni počutijo ogrožene in se zato ali zaprejo vase ali pa postanejo agresivni. Precej strani je namenjenih tudi doseganju sporazuma znotraj skupine, a vsekakor tehnike niso uporabne samo za poslovne pogovore, ampak tudi v osebnih situacijah. Žal pa to niso rešitve, ki jih prebereš in takoj poosebiš, ampak je na njih treba delati ter se jih priučiti z vajo.

Najbolj mi je všeč, da je glavna osredotočenost vedno na nas same, na naša čustva in reakcije. Poudarjeno je, da smo vedno tudi mi del pogovora. Tako radi namreč vso krivdo zvalimo na sogovornika, ter ignoriramo našo vpletenost v nastalo situacijo!

Ne morem ravno reči, da mi je ta Crucial Conversation spremenila življenje, lahko pa rečem, da sestanke zdaj vodim drugače, in se na šihtu ne izogibam več konfliktnim situacijam.

Na vrh

Eye of Relevation

eye of relevation

Moj karakter zaznamujeta kronično pomanjkanje fokusa in discipline. Zato se že več let borim sama s sabo, v svoj vsakdan uvajam rituale in se (bolj ali manj, v resnici bolj manj) držim striktnega dnevnega urnika- vstajanje, kozarec vode, kratko pretegovanje, meditacija, dnevnik, kava, umivanje zob, umivanje obraza, pisanje, branje, in tako dalje do sedmih zvečer.

Kot izjemno naivna oseba (v preteklosti sem redno nasedala top shop reklamam!), sem za del “jutranjega pretegovanja” skrbno izbrala tako imenovanih pet tibetanskih vaj. Ker se pač ne morem zadovoljiti s predklonom in tremi počepi, ne, ne, spravljati se moram v poze s (kao) tisočletno tradicijo, ki pospešujejo gibanje energije v telesu ter imajo pomlajevalne učinke.

Vaje so dejansko v redu! Zanimivo (ali pa samo žalostno), da sem se sposobna v petih minutah tako zadihati. Pomlajevalnih učinkov zaenkrat še nisem zapazila, poženejo pa kri po žilah, zmehčajo mojo togo hrbtenico in ogrejejo hrskajoča kolena.

Navodila za izvajanje petih tibetanskih obredov so sicer so dostopna zastonj na internetu, a ker nepomembnih stvari ne delam na pol (pomembnih se pa izogibam), sem se želela izobraziti o izvoru teh dinamičnih zaporedij premikanja telesa. Zato sem pa tudi kupila to knjigo, ki poleg navodil za pravilno izvedbo čudežnih vaj vsebuje tudi predzgodbo, kako je to znanje sploh prišlo na zahod in pristalo na papirju. Ne vem, kakšno dodatno razsvetljenje sem pričakovala, a zgodba se mi je zdela precej za lase privlečena. Zato priporočam, da prihraniš deset evrov za štorijo o neznanem, onemoglem belcu, ki je v Tibetu odkril samostan, kjer so mu zaupali skrivnosti večne mladosti, in se izvedbe obredov izučiš na internetu.

Ali pa samo narediš predklon in tri počepe. Pomoje bo isto v redu.

Na vrh

Mož z imenom Ove

moz z imenom ove

Na dvaindvajseti strani sem se prvič zahahljala in od tam dalje sem se smejala in nasmihala vsakih deset, če ne pet strani.

Na šestinštirideseti strani so me oči prvič zaščemele od solz in od tam dalje sem jokala in kremžila vsaj vsakih dvajset, če ne petnajst strani.

Ove, naš glavni junak, ima najmočnejši moralni kompas, kar sem jih kdaj videla pri izmišljenem liku. Zaveda se pomembnosti pravil in živi strogo po svojih načelih ter se trudi, včasih tudi na silo, vnesti čimveč reda v kaotičen svet, ki moti njegov mir. Zaradi kontrasta med svojo striktno pošlihtanostjo in zmedo, ki sicer vlada v njegovi okolici, se venomer zapleta v take in drugačne prigode in nezgode, ki so v meni vzbujale celo paleto čustev- ene pogrejejo srce, pri drugih sem cmerila, pri tretjih se mi je naredila kepa v grlu, četrte so me na nekoga spomnile, pri petih sem bila nostalgična, šeste so bile različne kombinacije vsega do zdaj naštetega, sedme …

Stil pisanja je malo poseben, skandinavski pač- lahkoten, hudomušen in berljiv tudi kadar opisuje srceparajoče scene. Na začetku sem bila še nekaj sumničava, ker so se mi liki zdeli malo preveč enodimenzionalno zastavljeni. A moram priznati, da je bilo to verjetno namenoma, saj so za zgodbo perfektni. Skozi knjigo se izmenjujejo poglavja iz sedanjosti in preteklosti, v katerih nam pisatelj počasi razkriva Ovejevo predzgodbo ter nam pokaže, od kje se sta se vzela njegova resnost in načelost. Tudi pri pripovedih o preteklosti glavnega junaka me je preveval cel nabor čustev, glej zgoraj, daleč največ pa sem prejokala pri štorijah, ki so imele opraviti z njegovo ženo. Za knjižne romance mi ni preveč mar, a Ove in Sonja sta spletla eno lepših ljubezni, kar sem jih videla na papirju. S tem sta postala drugi izmišljeni par (poleg Elizabete in Darcyja iz Prevzetnosti in pristranosti), za katerega mi je bilo res mar.

Prijetno se je bilo družiti z Ovejem (on se verjetno ne bi strinjal) in njegova grenkosladka zgodba je bila popolna za zaključek bralnega leta.

Na vrh

prejšnja
prijava na nove objave
naslednja
⇠
⇢