Čtivo drugega četrtletja dvaenaindvajset
09092021
Tako kot v prvih treh mesecih letošnjega leta, sem tudi v drugih treh prebrala enajst (11) knjig. A s to razliko, da je nastopila pisunska suša, in ko sem se konec poletja le spravila nazaj k pisanju, je trajalo precej časa, da sem nadoknadila z opisi prebranega.
S pušeljcem recenzij prebranih knjig v drugem četrtletju letošnjega leta zato zamujam... celo četrtletje! Zadnje mnenje o prebranem sem natipkala včeraj zvečer, in počasi se lahko začnem psihirati, da za knjige iz tretjega četrtletja nimam napisane še nobene recenzije.
Še vedno velja, da mnenja in občutke o prečitanem malo bolj sproti objavljam na instiču pod psevdonimom blebetalka, malo manj sproti pa kakšna recenzija pristane tudi na mojem Goodreads profilu.
Tole je torej seznam predelanega gradiva:
- A Darker Shade of Magic (Temnejša stran magije), V. E. Schwab
- Pika Nogavička, Astrid Lindgren
- Reaper Man (Kosec), Terry Pratchett
- The Catcher in the Rye (Varuh v rži), J. D. Salinger
- Bojni pilot, Antoine de Saint-Exupéry
- Interior Chinatown (Notranjost kitajske četrti), Charles Yu
- Tek za zmajem, Khaled Hosseini
- Equal Rites (slovenski izvod je malce nerodno preveden v Čar enakih pravic), Terry Pratchett
- Očarljivi skupinski samomor, Arto Paasilinna
- Ry’s Git Tutorial (Ryanova vadnica Gita), Ryan Hodson
- Before the Coffee Gets Cold (Preden se kava ohladi), Toshikazu Kawaguchi
Za nobeno od knjig iz zgornjega seznama ne morem reči, da je šrot, hkrati se mi nobena ni zdela briljanten presežek. Vse so tam nekje na zlati sredini. Še najbolj je izstopal (v pozitivnem smislu) Varuh v rži. Ker pa vem, da te knjige večina ne mara, je vseeno ne bi na slepo priporočala. Kakorkoli, tu je zbirka mojih razmišljanj in subjektivnih recenzij in mogoče vas katera od enajstih pritegne k branju. Ali pa tudi ne. In ne se jezit, če se s kakšnim od mojih mnenj ne strinjate- ne rešujemo sveta, samo knjige beremo.
A Darker Shade of Magic
Na prvem zmenku s Schwabovo in njeno Addie LaRue iskrica ni preskočila, a sva se vseeno zmenili, da se dobiva še enkrat. Na drugi zmenek je pripeljala lahko prebavljivi Vicious, ki me je dovolj zabaval, da sem privolila še v tretje srečanje z A Darker Shade of Magic.
Prebiranje slednje je bilo zabavno in je predvsem minilo brez glasnega pritoževanja. Sem namreč tisti zoprni tip bralca, ki med branjem rad komentira in se pogovarja z glavnimi liki, ter jim tudi poskuša razložiti, razsvetlili, ali pa vsaj ozavestiti njihova neumna razmišljanja. Pri Addie je bilo teh monologov ogromno. Pri Vicious malo manj. Pri A Darker Shade of Magic pa zelo malo. Pa ne mislim, da je knjiga briljantna. Je solidna, hitro berljiva fantazija, z delčki luštnega humorja, Klasičnimi Fantazijskimi Liki™ in šopkom čudovitih idej, a malenkost plitka in nerazdelana. Mogoče je problem samo moja letnica rojstva. Verjetno bi mi bila zgodba noro všeč v mojih gotskih najstniških letih.
Kljub relativno uspešnemu tretjemu zmenku, sva se s Schwabovo odločili zaključiti najino dejtanje, vsaj za nekaj časa. Razen, če me bo povabila na dejanski zmenek. Že mogoče, da javno blatim slabšo izvedbo njenih odličnih idej in jo obtožujem zlorabe pridevnikov, a ženska izgleda super kul in z veseljem bi z njo uničila sirno ploščo in buteljko vina. Rdečelasa in potetovirana Victoria je namreč bori dve leti starejša od mene pa ima izdanih že več svetovnih uspešnic! Njeno zgodbo o Addie LaRue bodo pregnetli v film! Pred tridesetim je podpisala milijonsko pogodbo za štiri nove knjige! Kaj sem jaz dosegla do tridesetega? Ne vem, v Parlamentu sem enkrat odbila cel meter tekil brez bruhanja? U, a mogoče bolonjska diploma šteje?
Ravno zaradi njenega megalomanskega uspeha se mi ne zdi grdo javno oznanjati, da me knjige V. E. Schwab pač ne pritegnejo. Prvič, moje mnenje ji ne škodi, drugič ji ni mar in tretjič, tudi če bi ji bilo mar, bi si lahko z denarjem brisala solze.
Že res da verjetno ne bom brala nadaljevanja A Darker Shade of Magic, a na Victorio bom ostala pozorna. Mislim, da se bo z leti izpilila v odlično pisateljico.
Pika Nogavička
Po več kot dvajsetih letih se lotevam branja pravljic, basni in pripovedk, ki so filale mojo domišljijo v prvem desetletju življenja. Kar se zgodb tiče (no, pa tudi hrane), sem bila nenasiten otrok (ki je zrasel v nenasitno skoraj odraslo osebo). Moji starši so hitro doumeli, da mojim zahtevam po poslušanju izmišljotin ne bo konca, zato so investirali v kasetofon in kup pravljic na kasetah, ki sem jih pred spanjem kot slab DJ vrtela eno za drugo.
Prva podoživeta otroška zgodba je ultimativna junakinja frocov, Pika Nogavička. Po božje sem jo častila, čeprav sem bila veliko bolj podobna mirni in vsem pravilom sledeči Anici. Zdaj, pri trideset plus, se pa še najbolj poistovetim z namrgodenimi tetami, ki jih Pika maltretira na čajankah gospe Žirovnikove. Če citiram Piko: “Veliki ljudje nimajo nikoli nič prijetnega. Imajo cel kup dolgočasnega dela in smešne obleke in kurje oči in komunalne davke.”
Bo kar držalo.
Namesto razpravljala o zgodbi, bi izpostavila tri nepovezane elemente, s katerimi sem se ubadala med branjem.
Prvič: Cela ta fora o Pikinem očetu, ki postane kralj (pravijo mu celo rešitelj) črnskega otoka smrdi po kolonializmu. Da ne omenjam bežnih opazk, da je bela koža lepša od črne. Baje so v kasnejših izdajal rasistične tone omilili, a moj prevod iz leta 1978 jih žal vsebuje.
Drugič: Izjemne ilustracije Marlenke Stupica.
Tretjič: Ali je Pika Klasičen Nisem Taka Kot Ostale Punce Ženski Lik™ (v nadaljevanje KNTKOPŽL)? Slednjih ne maram, Pika pa me ni motila. Zakaj? Ker je namenjena otrokom? Ne.
KNTKOPŽL ni taka kot ostale punce, ker so punce brezvezne. Opravljajo, se šminkajo, oblačijo v lepe oblekice in igrajo z barbikami. Dolgčas! Dekliška družba je bedna, fantovska družba je kul. KNTKOPŽL nam prodaja, da so tradicionalno ženske stvari manjvredne in da je želja po družini in otrocih drugorazredna od vsega, kar ponavadi bolj pripisujemo moškemu svetu.
KNTKOPŽL ni taka kot ostale punce, ker je taka kot ostali fantje.
Pika pa ne samo, da ni taka kot ostale punce, Pika tudi ni taka, kot ostali fantje. Pika ni taka kot ostali ljudje. In pika.
Reaper Man
Zgodba, ki je po moji krivdi pustila mlačen vtis. Small Gods istega pisatelja iz iste serije še vedno ostaja najboljša knjiga, kar sem jih prebrala letos in Kosca sem se zato lotila polna visokoletečih pričakovanj, ki so žal ostala neizpolnjena.
Pa ne me narobe razumet- Reaper Man je čudovita knjiga. Zelo, zelo solidna fantazija. Se mi pa zdi, da mogoče ni najbolj primerna za prvo spoznavanje s serijo Discworld, in da je v njej veliko lažje uživati, če se je lotiš z nekaj predznanja.
Spopada se z vprašanjem o SMRTI, in sicer, kaj se zgodi, če le-ta umre. Paradoks? Paradoks! Naj samo namignem, da se SMRT, potem ko ugotovi, da so ji dnevi šteti, odpove svojim službenih dolžnostim, se preseli na podeželje, ter si najde šiht. Kakšen, razkriva naslov knjige. V svetu medtem zavlada kaos, saj mrtvih nihče več ne pride pospremit na oni svet, kar pomeni, da se kopičijo v svetu živih.
Zanimiva ideja, originalna izpeljava. Očarljiva in ljubka zgodba, prepolna šal in for in besednih iger, v katerih je Terry neprekosljiv. A nisem in nisem se mogla otresti stalne primerjave z Malimi bogovi. Tam so me povsem prevzele jasno nakazane vzporednice z našim svetom, s katerimi je pisatelj nastavil ogledalo absurdnosti politike in religije. Kosec pa ostaja znotraj meja fantazijskih okvirjev in se ne zlije z našo realnostjo.
O Malih bogovih še danes pogosto razmišljam. O Koscu že dolgo ne več.
The Catcher in the Rye
“Aja, to bereš? Smo jo brali v gimnaziji pri angleščini. Res bedna knjiga.”
V teh besedah bi povzela povprečno javno mnenje o zgodbi travmiranega fanta, ki poln gneva nekaj dni brezciljno tava po New Yorku. Meni je bila ta Salingerjeva stvaritev v srednji šoli k sreči prihranjena in prvič sem se je lotila šele letos, pri mojih trideset in nekaj letih. Za ta privilegij sem neizmerno hvaležna- v najstniškem obdobju bi se zagabila tudi meni, kar bi bilo res škoda, ker...
Knjiga je fenomenalna.
Praviloma dajem večjo težo zgodbi, a tu je praktično ni, celo dogajanje je osredotočeno na glavnega junaka, ki je v svoji vsakdanji najstniški povprečnosti tako resničen, že skoraj otipljiv, da je postal eden mojih najljubših likov. Ko bi ga le lahko potegnila iz knjige in ga objela in mu zaupala, da zna biti obdobje odraščanja pač eno samo trpljenje, bo pa zato cvetel v tridesetih!
Eh, itak me ne bi poslušal.
Kaj je pisatelja sploh gnalo do pisanja te zgodbe? Kaj je sploh fora? A je rekel, “Ej, stari, hočem pisati o zoprnem najstniku na robu živčnega zloma, ki veliko pizdaka in še več pije?“. Zakaj?
Ja, Holden se pritožuje, ja, Holden jamra in je brezvezen in depresiven. Ja, Holden je hinavec. A lepo vas prosim, Holden je sedemnajstletnik z nepredelano travmo za rakom umrlega brata in naborom čustvenih težav, ki so, med drugim, tudi posledica sošolčevega samomora, kateremu je bil priča! Odrasli pa mirno ignorirajo njegove potlačene duševne stiske, “Vzemi se v roke,” mu pravijo, pri čemer žalostno ugotavljam, da bi mu isto verjetno govorili tudi v današnjih časih.
Holden je tudi nezanesljiv pripovedovalec in pa neverjetno pronicljiv opazovalec (oziroma Salinger odličen pisec). Kako opisuje ljudi, njihove navade, ki mu gredo na živce ter kretnje, ki se jih ne zavedajo! Najljubši pa mi je bil njegov ljubeč odnos do mlajše sestre. Ta pokaže krut kontrast med nežnim in občutljivim fantom ter njegovim ciničnim oklepom, ki si ga je nadel zavoljo preživetja v svetu, v katerem se ne počuti sprejetega.
Težka, težka knjiga. Knjiga, ki je nisem pričakovala, a sem jo potrebovala- za katarzo podoživetja lastnih pubertetniških travm skozi prigode Holdena Caulfielda.
Interior Chinatown
Posebna. Zanimiva. Humorna. Drugačna. Provokativna.
Ni mi bila všeč.
Napisana v obliki TV scenarija (s katerimi ima avtor zavidljive izkušnje) spremlja življenje azijskega Američana, ki se v Holivudu preko rasizma in stereotipov poskuša priboriti do največjega uspeha, filmske vloge Kung Fu Tipa. Začeti mora seveda tam kot vsi ostali Azijci- se najprej izkazati kot Orientalski Statist, nato Mrtev Azijec, Generični Azijski Moški št. 3 (dostavljalec), Generični Azijski Moški št 2. (natakar), Generični Azijski Moški št. 1, in potem, če se mu nasmehne sreča, če ga bo kdo opazil, če mu bo kdo ponudil priložnost, postane lahko mogoče Kung Fu Tip. Oriše tudi filmsko kariero svojih staršev, njegova mama se je preizkuševala v vlogah Azijske Zapeljivke, Mlade Zmajevske Dame (ne vem kako mi to prevajamo, ampak gre za klasično stereotipno vlogo skrivnostne, dominantne, pretkane in zapeljive Azijke), Malo Manj Mlade Zmajevske Dame, Hostese, Prelepe Device št. 1, Prelepe Mrtve Device št. 1 in Stare Azijke. Ali pa njegov oče, potem ko je enkrat ostarel: Modri Azijec, Tip V Umazani Majici, Kuhar Spomladanskih Zavitkov, Stari Azijec.
Sarkazma torej ne manjka.
Dejansko življenje junaka ter filmsko življenje junaka se skozi knjigo tako zmešata, da večkrat nisem vedela v kateri sceni smo - filmski ali resnični? Če bi mogla na kratko orisati foro knjige, bi rekla, da gre za zgodbo o odraščanju in iskanju sebe v svetu, ki nas tako rad potiska v kalupe ter preleplja z nalepkami. In posledično za vprašanje, ali bomo stereotipom sledili in se bomo borili za uspeh, ki so nam ga določili drugi, ali bomo šli po svoje.
𝙺𝚘𝚝 𝚗𝚎𝚙𝚘𝚖𝚎𝚖𝚋𝚗𝚘 𝚣𝚊𝚗𝚒𝚖𝚒𝚟𝚘𝚜𝚝 𝚗𝚊𝚓 š𝚎 𝚗𝚊𝚟𝚛ž𝚎𝚖, 𝚍𝚊 𝚓𝚎 𝚋𝚒𝚕 𝚖𝚘𝚓 𝚒𝚣𝚟𝚘𝚍 𝚗𝚊𝚝𝚒𝚜𝚔𝚊𝚗 𝚟 C𝚘𝚞𝚛𝚒𝚎𝚛 𝚙𝚒𝚜𝚊𝚟𝚒, 𝚟𝚎𝚛𝚓𝚎𝚝𝚗𝚘 𝚣𝚊𝚟𝚘𝚕𝚓𝚘 𝚙𝚛𝚒𝚜𝚝𝚗𝚘𝚜𝚝𝚒 𝚘𝚋č𝚞𝚝𝚔𝚊 𝚋𝚛𝚊𝚗𝚓𝚊 𝚜𝚌𝚎𝚗𝚊𝚛𝚒𝚓𝚊. 𝙵𝚊𝚜𝚌𝚒𝚗𝚊𝚗𝚝𝚗𝚘, 𝚔𝚊𝚔𝚘 𝚖𝚒 𝚓𝚎 𝚝𝚘 𝚘𝚝𝚎ž𝚎𝚟𝚊𝚕𝚘 𝚙𝚛𝚎𝚋𝚒𝚓𝚊𝚗𝚓𝚎 č𝚎𝚣 𝚜𝚝𝚛𝚊𝚗𝚒. 𝙿𝚒𝚜𝚊𝚟𝚊 𝚕𝚎 𝚜𝚙𝚊𝚍𝚊 𝚙𝚘𝚍 𝚄𝚇 𝚍𝚒𝚣𝚊𝚓𝚗- 𝚍𝚘𝚋𝚛𝚎 𝚗𝚎 𝚘𝚙𝚊𝚣𝚒š.
Knjiga, ki je nisem razumela. Mogoče, ker nisem Američanka, ali pa ker sem priviligirana belka. Verjetno miks obojega.
Tek za zmajem
Kaj pa vem.
Tek za zmajem je vsesplošno ljubljena in priljubljena knjiga. Ko sem omenila, da jo berem, mi jo je opevalo več ljudi. In mi je povsem jasno zakaj. Čustvena, magična in srceparajoča. Pa tudi klišejska, solzava in prepolna čudnih naključij.
Kaj pa vem.
Na začetku sem povsem padla noter in šele po prebrani prvi tretjini z začudenjem in nejevero ugotovila, da gre za popolno fikcijo in ne za avtobiografijo! Zgodba me je res prevzela. Lepo, spevno spisana, hitro se bere, čudoviti opisi krajev pričarajo magično vzdušje. Precej sem prejokala ob mnogih žalostnih scenah in čustveno nabitih kadrih. Nešteto čustev, ogromno čustev, preveč čustev! Preveč!
V drugi polovici nisem več mogla vzdržati nivoja stalne emocionalne manipulacije in postala sem rahlo sumničava. Zgodba je bila namreč en žalosten kader za drugim, ena seansa paranja src za drugo, ena sama agonija, eno samo trpljenje, in začela sem dvomiti v pisateljevo iskrenost. Kot da me že prav sili z nekimi čustvenimi scenami, jih namenoma razpihuje, samo da se razjočem nad papirjem. Umetna katarza skozi usodo nekoga drugega- kar sicer v knjigah obožujem, a ko enkrat postane bralec nezaupljiv, je intimnosti med njim in pisateljem konec. Iz zgodbe so začeli udarjati stereotipi, ki so prej skrivali za kulisami napihnjenih emocij, in črnobeli liki, tako enodimenzionalni, da jih še v koordinatni sistem ne bi mogla narisati. Klišejska naključja, pravi ljudje na ravno pravih mestih, ki slučajno poznajo ravno pravega človeka. Vse kar se dogaja, vse kar obstaja, je v zgodbi z namenom, da našega glavnega junaka popelje do njegove poti končne odrešitve, ko se le pokori za svoje grehe iz otroštva.
Kaj pa vem.
Lepa knjiga. Zlomila mi je srce.
Ampak kaj pa vem.
Ne vem.
Equal rites
Na Discworldu (mogoče bi morala najprej razložiti, kaj sploh je Discworld, a da ne besedičim predolgo, bodi dovolj, da razkrijem tole: gre za izmišljeni, fantazijski svet, iz katerega odlični (na žalost že pokojni) pisec Terry Pratchett skozi mnogotere zgodbe vleče satirične vzporednice z našim. V knjižni seriji z istim imenom je združenih več kot štiridesetih (40!) njegovih knjig, katerih dogajanje je postavljeno v tem posrečenem izmišljenem svetu.) ... ??
Zdaj sem se tako izgubila v dolgi razlagi v oklepaju, da moram stavek začeti znova.
Na Discworldu obstajajo čarovniki in čarovnice. In troli in vampirji in demoni in škratje in še marsikatera oblika flore in favne, o katerih lahko beremo v ostalih zgodbah. V Equal Rites pa so žarometi usmerjeni v čarovnike in čarovnice.
Pa da ne bo pomote- čarovnik ni samo moška oblika čarovnice. O ne, ne! Čarovnice se ukvarjajo s čarovništvom, čarovniki pa čarajo, in to sta dva povsem različna ter ločena poklica. Čarovnice so ženskega spola, čarovniki pa moškega, zato tudi moški ne more biti čarovnica in ženska ne čarovnik.
A kaj se zgodi, ko se trmasto dekle odloči, da bo postala čarovnik?
Marsikaj. Zgodi se toliko, da je pripetljajev za celo knjigo.
Itak nam že besedna igra v naslovu razkrije, na kaj je pisatelj ciljal (se opravičujem angleščine neveščim). Na svoje like na zabaven in prefinjen način navesi ravno prav stereotipov, da še ne postanejo karikature, hkrati pa nam s svojim obnašanjem, razmišljanjem in dejanji skozi satiro razkrivajo nesmiselnost šovinističnih pravil in predsodkov.
In pa jasno, za konec še obvezna primerjava s Small Gods- fenomenalno knjigo iz iste serije, ki sem jo prebrala začetek leta in je še vedno nisem prebolela, in zdaj vsako nadaljno Pratchettovo knjigo ocenjujem glede nanjo: Equal Rites je slabša. Je pa vseeno dobra in vredna branja za ljubce Terryja ali pa fantazije na splošno.
Čeprav bi prej priporočala Small Gods. Resno. Naj jo že prosim nekdo prebere, da lahko užgemo eno debato.
Očarljivi skupinski samomor
Nobena knjiga, kar sem jih do sedaj delila na socialnih omrežjih, ni spodbudila takšnega odziva in toliko komentarjev kot Očarljivi skupinski samomor. Izgleda so jo prebrali res skoraj vsi, in skoraj vsem se je zdela zelo imenitna! Več ljudi mi je zaupalo, da jih je pripravila do krohota, kar je pri knjigah vedno odlično, in čeprav se jaz ob branju nisem naglas smejala, pa lahko priznam, da sem nekajkrat le glasno prhnila skozi nos.
Stil pisanja mi je zelo, zelo všečen. S cinizmom prepojeni enostavni stavki iz enostavnih besed, brez krancljanja in nepotrebnih opisov. Tudi zaplet se mi je zdel tragikomično izviren, všeč so mi teme o smrti, bizarni dogodki in očarljivo ubeseden temnejši humor, tako da sva se z zgodbo na začetku dobro ujeli. Sem se pa nekje po slabi polovici izgubila v ponavljajočih kadrih, katerim rdeča nit je bilo premikanje iz kraja A na kraj B, opisovanje gurmanskih jedilnikov in naštevanje vsega alkohola, ki so ga samomorilci med svojim popotovanjem zbutali.
Ups, saj omenjanje “popotovanja samomorilcev” menda ne šteje kot kvarnik? To ste menda vsi štirje, ki knjige še niste prebrali, lahko s pomočjo dedukcije sklepali že iz naslova!
To ponavljanje, ki se začne kmalu po tem, ko se naši junaki odpravijo na pot, bi bilo verjetno vsaj meni manj moteče, če bi mi bilo za katerega od (neštetih) likov mar. Tako pa so bili prej karikature kot karakterji, kar pa po drugi strani doda poseben čar in absurdnost tej čudni pripovedi. Verjetno bi resen razvoj literarnih likov do te mere, da bi me njihove življenjske usode začele zanimate, uničil naivno igrivost knjige, ki se na lahkoten način spopada s tako težko temo, kot je samomor.
Luštno, komično in neverjetno hitro branje. Tako, direkt za na plažo. Za enkrat prebrat in nekomu posodit. Jaz sem jo poturila svoji mami.
Ry’s git tutorial
Večina bralcev Blebeta pluje po neprogramerskih vodah, zato sem želela pri tej prvi prebrani e-knjigici letos v laičnem jeziku razložiti, kaj sploh Git je.
Poskusila sem si pomagati z interneti in dobra stara Wikipedija pravi takole: "Git je sistem za upravljanje z izvorno kodo, ki je eden najbolj razširjenih sorodnih sistemov na področju razvoja programske opreme. Je distribuiran sistem s poudarkom na hitrosti, integriteti podatkov, in podpira vzporedne, nelinearne tokove dela."
Super. Po tem opisu sem še jaz zmedena. Bom poskusila bolj po kmečko in brez strokovnih izrazov, ki zahtevajo nadaljno obrazlago, ki spet vsebuje strokovne izraze, ki zahtevajo nadaljno obrazlago.
Git je orodje, sistem, način, če želite, za organizacijo programske kode. Omogoča jasen pregled zgodovine sprememb in hkratno delo na istem projektu, brez da bi se ljudje med seboj motili. Na veliko se uporablja/zlorablja v skoraj vseh programerskih firmah, zelo primeren pa je tudi za solo projektiče. Jaz se ga poslužujem še za šravfanje Blebeta (ki bo ravnokar razpadel, ampak ne po krivdi Gita).
Razlog, da sem se te stvarne literature sploh lotila, je bila potreba po dobrem priporočilu za sodelavko, ki se še uvaja. Ko sem se jaz pred šestimi leti poznavala z Gitom, nama je bil s sotrpinom namreč na slepo uvaljen nek tečaj, ki ga nihče ni prej preveril, in… Sistemcem se je utrgalo. Z Gitom, kot vsakim drugim orodjem, se da marsikaj zašuštrati, sploh še proces kje ne štima (za malo bolj vešče- direktni push v produkcijo).
Evo definicije smo dali čez in čas je za recenzijo:
𝚐𝚒𝚝 𝚒𝚗𝚒𝚝
Ry’s Git Tutorial je lušten uvod v Git (primeren tudi za osvežitev znanja!), saj v enostavnem jeziku in z veliko primeri razloži glavne koncepte.
𝚐𝚒𝚝 𝚊𝚍𝚍 . 𝚐𝚒𝚝 𝚌𝚘𝚖𝚖𝚒𝚝 -𝚖 ‘𝚍𝚘𝚍𝚊 𝚛𝚎𝚌𝚎𝚗𝚣𝚒𝚓𝚘 𝚔𝚗𝚓𝚒𝚐𝚎 𝚁𝚢𝚜 𝙶𝚒𝚝 𝚃𝚞𝚝𝚘𝚛𝚒𝚊𝚕’
Bojni pilot
Bojnega pilota sem dobila v dar od internetne frendice Domenike, s katero se po uspešnem prvem srečanju v živo že mesece loviva za organizacijo poletnega popivanja in blebetanja o knjigah. Upam, da nama uspe še letos.
Malega princa pozna cel svet in je ena najbolj prodajanih knjig vseh časov, kaj pa ostala Antoinova dela, poznaš? Ja, jaz tudi ne. Še pisatelj mi je prej znan kot Tisti-ki-je-napisal-Malega-princa (Tisti-ki-ga-ne-znamo-imenovati), kot pa po imenu. Priznavam, da sem basic bitch, pa ne samo kar se literature tiče.
Bojni pilot je memoar dogodkov, spominov in razmišljanj v/o času med drugo svetovno vojno, ko je de Saint-Exupéry kot pilot izvidnik preletaval francosko mesto Arras. Možnost preživetja pri misijah nizkih preletov ni bila zavidljiva in vsi letalci so vedeli, da jih štab namenoma pošilja v skoraj gotovo smrt. Pa so vseeno šli. V knjigi je razgaljen pretresljiv uvid v čustveno stanje vojaka, ki se brez oklevanja vsakič znova vzpne v nebo, vedoč, da zastavlja svoje življenje za domovino.
Ja, tip je bil v resnici, dobesedno, čisto zares, bojni pilot. V vojski. Med vojno. Tudi umrl je na misiji (oziroma se nikoli vrnil, mogoče je le imel dovolj in je skrenil s poti ter pristal na luštnem malem otočku sredi Mediterana, kjer z Malim princem paseta backe in vzgajata razvajene vrtnice. Mogoče.)
Ker se je smrt neprestano smukala nekje za prvim vogalom, in je bil naš pilot dnevno soočen z lastno umrljivostjo, majhnostjo in nepomembnostjo, se je utapljal v mentalni masturbaciji o življenju, svetu, domovini ter podobnih zateženih temah. Jasno človeku na njegovem mestu ni ničesar ne za očitati ne za zavidati, je pa res da dolga razglabljanja o takih stvareh včasih niso najbolj zanimivo branje.
Bojni pilot ni lahkotno čtivo, ni literatura za na plažo, ni knjiga, ki jo požreš in ni knjiga, ki te napolni z upanjem. V njej ni vrtnic in backov. Je resna, filozofska in težka zgodba v svinčenem ovoju, ki me je sklofutala v varnem zavetju mojega bralnega kotička. Knjiga, ki je mogoče nisem hotela, sem jo pa pa potrebovala- za streznitev in hvaležnost ob zavedanju, kakšen privilegij je nikoli izkusiti grozot vojne.
Before the Coffee Gets Cold
V pomladnem obdobju je bila tale knjižica vseprisotna na knjigogramu in moji vdaji duhu kapitalizma ter instagram marketinga je jasno sledil impulzivni nakup.
Pritegnila me je ideja, odbilo me je (skoraj) vse ostalo.
Pa začnimo pri ideji: V posebni kavarni nekje v Tokiu vam skodelica kave omogoči potovanje skozi čas. A tu je en hakeljc, razkrit že v naslovu knjige- v sedanjost se je treba vrniti še preden se kava ohladi! Okej, hakeljcev in pravil je še cel kup, a za oris ideje niso bistveni.
In zdaj nadaljujmo z vsem ostalim: Ko smo že pri pravilih, vam jih lahko zrecitiram sredi noči. Ne ker bi bila navdušena nad njihovo briljantno preprostostjo, ampak ker so se tolikokrat ponavljala. Nekje na internetih sem zasledila, da naj bi bila knjiga sprva spisana kot dramsko delo, in šele kasneje pregnetena v pripovedništvo. To bi razložilo marsikaj- suhoparen način opisovanja scen in postavitve predmetov se res prej bere kot navodila za scenografa, ki bo postavil kulise na oder, in marsikateri orisi kretenj in premikov likov bi prej prav prišli igralcu kot bralcu. Tudi nenehno ponavljanje pravil časovnega potovanja bi na odru dobilo svoj smisel- gledalec pač ne more prelistati poglavje nazaj, in mu zato osveževanje bistvenih stvari pride prav.
Zbran pušeljc štirih zgodb se v celoti odvija v tej dotični kavarni, tako da stranski junaki ostajajo, medtem ko se glavni menjavajo. Prva zgodba me je totalno razočarala, zdela se mi je tako puhla in prazna in brezvezna in klišejska, da sem z branjem nadaljevala samo zato, ker sem bila ravno na jadrnici z omejeno zalogo literature. Daleč najhujši greh prve pripovedi je bila zloraba potovanja v času za rešitev travme, ki bi bila lažje odpravljena s telefonskim klicem. Ali elektronskim sporočilom. Ali navadnim sporočilom. Ali poštnim golobom ali dimnimi signali, karkoli, samo za pogovor z živimi res ni treba potovati v preteklost!
No, razen kadar je- pa ne razkrijem kdaj, ker bi bil to kvarnik druge zgodbe, ki je k sreči veliko, veliko boljša od prve. Vse so boljše od prve. Zato mi v resnici ni žal, da sem knjigo dokončala. Luštno in malo štorasto branje, ki ga ne bom toplo priporočala, branila pa tudi nikomur ne.