Nahrbtniki sester Hafner

Imam prijateljico Leo. In imam prijateljico Mišo. Lea in Miša sta sestri. Obe pripravljata božanske sladice in cmarita najboljše alkoholne zvarke. Obe sta skrbni, včasih preveč. Obe rolata, včasih premalo. Obe imata radi mačke. Ena ima dve, druga je nanje alergična. Obe imata tople oči v barvi temne čokolade, ki se bleščijo kot odsev sonca na vodni gladini, kadar se smejita. Obe imata perfektno kožo in izgledata par let mlajši, čeprav, vsaj po zadnjih podatkih, ne uporabljata ne sončne kreme ne hialuronskih, retinoidnih ali peptidnih serumov. Na obe računam, da bosta z mano na stara leta sušili zelišča in zaklinjali vaško mularijo. Obe imata radi pivo in piškote, obe imata službo, obe imata veliko črnih majic, obe imata hidroponični sistem za vzgojo rastlin.

In obe imata vsaka svoj nahrbtnik.

En nahrbtnik in ena sestra Hafner sta razdružljiva dela istega bitja, ki nikoli nista več kot nekaj metrov narazen. Kjerkoli je sestra Hafner, tam je nahrbtnik. Kjerkoli je nahrbtnik, tam je sestra Hafner.

Gremo na pivo? Nahrbtnik. Plesanje v štirki? Nahrbtnik. Kosilo v Ljubljani? Nahrbtnik. Sprehod? Nahrbtnik. Izlet? Enodnevno pohajkovanje? Dvotedensko popotovanje? Nahrtbnik, nahrbtnik in nahrbtnik. Na pošti, v trgovini, na gasilski veselici ali pa na razstavi- nahrbtnik.

O nahrbtnikih sester Hafner se pišejo bajke, pletejo zgodbe, oviti so v skrivnostno meglico mističnosti in počasi se prebijajo do kultnega statusa. Prijatelji mojega dragega so tako prej slišali epske pripovedi o teh ruzakih, kot spoznali njuni lastnici. Medtem ko mi svojo lastnino tlačimo v žepe hlač in plaščev, ter jo izgubljamo v mnogoterih torbicah, sta sestri Hafner ubrali stoični pristop. Nahrbtnik. Eden in edini. Vedno in povsod.

Le sem in tja nam je omogočen uvid v vsebino teh skrivnostnih shranjevalcev stvari, ko sestri Hafner na dan začneta vleči steklenice z vodo, pa steklenice v žganje namočenih zelišč, plastične posodice polne domačega biskvita, puloverje, dodatne odeje, sendviče in rezervne pare nogavic. Včasih ugibam, kaj vse še skrivata v teh neskončnih globinah... Pižamo? Sadike krompirja? Padalo? Zložljivi stol za kampiranje? Pribor za destilacijo žganja? Opremo za večdnevno preživetje v divjini, če med druženjem slučajno pride do kakšnega nepredvidljivega dogodka? Nič od naštetega me v resnici ne bi presenetilo. Tako kot je njun cilj, da ju nič ne preseneti. Na vsak dogodek prideta pripravljeni na vse in vedno lahko računaš na sestro Hafner, da ti ob katerikoli priložnosti posodi svežo majico ali zobno pasto, ali pa te okrepča s šilcem domačega.

V primeru apokalipse je zato moja edina želja, da bom blizu nahrbtnika sester Hafner. Mislim, da bomo z njegovo vsebino brez problemov postavili nove temelje človeški civilizaciji. Ali pa se za slovo vsaj najedli domačega biskvita in se ga dobro napili.