Torbe, torbe, torbice
29032021
Po mojem stanovanju se pase zaskrbljujoče število plastičnih vrečk, škatel in torbic. Očitno gojim posebno zaščitniška čustva do predmetov, v katere se lahko pospravi druge predmete.
Vse kar imam povedati o plastičnih vrečkah je, da zasedajo en velik predal v veži. Tudi škatle niso posebej zanimiva tema, čeprav bi kakšen terapevt verjetno lahko zastavil zanimivo teorijo o mojem obsedenem shranjevanju škatel in duševnem trpljenju, ki ga doživljam ob tlačenju povsem lepe, čiste, zdrave in še uporabne kartonske embalaže v zabojnik za papir.
Drugače pa je s torbicami. Hrčkanja torbic me ni sram, saj so vendar univerzalen del ženske garderobe vse odkar so pred več kot stoletjem z zakonom prepovedali krojenje funkcionalnih žepov na ženska oblačila*. Pa če gremo kar po velikosti: imam eno zelo majhno torbico, eno malo večjo torbico, nekaj torbic standardnih dimenzij (ženske boste vedele katere mislim), dve torbi za na plažo, torbo za vikend izlete, no potem smo pa že pri kovčkih, ki strogo gledano ne spadajo v kategorijo torbic, in jih danes ne bomo obravnavali. Lahko pa vam povem, da imam dva mala, od katerih se oba ponašata s certifikatom ročne prtljage za na avijon, in enega velikega, v katerem ob vsakem obisku Amerike nazaj domov švercam iPade, iPhone in druge iPripomočke.
Imam tudi nekaj nahrbtnikov. Za razliko od kufrov, nahrbtnike uvrščam v družino torbic. So kul, če želiš svetu sporočiti, da si aktivna ženska s športno elegantnim stilom, ki nima časa, in ki za premikanje po mestu potrebuje prosti obe roki- eno za držanje sladoleda in drugo za fotkanje le-tega za na instič.
Z mojimi nahrbtnički se danes ne bomo ukvarjali, poglejmo si raje kolekcijo malih in malo manj malih torbic:
Najmanjša torbica v moji lasti je super fina in elegantna in nima nobenega paščka, zato se jo mora naokoli prenašati v roki. V njej je ravno dovolj prostora za šminko in trikrat prepognjen bankovec za dvajset evrov. Ni ravno uporabna, je pa res zelo lepa (želim si, da bi isto veljalo zame). Ne spomnim se, kdaj sem jo nazadnje nosila naokoli. Sem sploh kdaj jo? Na gala prireditve, kamor taka finoča spada, me pač nihče ne vabi.
Druga najmanjša torbica je dizajnerska. Ne povem, koliko cekinov sem odštela zanjo, ker ob času njenega impulzivnega nakupa pač nisem razmišljala racionalno. To tudi razloži njeno barvno kombinacijo kot noč črne in polisalama rožnate, ki ne paše zraven praktično nobene moje oprave. In ker vanjo poleg prepognjenega bankovca in šminke uspem stlačiti le še telefon, je redko izbrana za torbico dneva, tudi kadar se moja suknja utegne skladati z njenimi neposrečenimi odtenki.
In smo že pri torbicah standardnih velikosti. To so torbice, ki so ravno prave majhne, da še niso torbe, in ravno prav velike, da lahko v njih hranimo denarnico, mobitel, ključe, knjigo, šminko, labelo, žvečilne, kremo za roke, kremo za obraz, kremo za sončenje, deodorant, dva parfuma, rezervne gate, krtačo za lase, vložke, sadje za malico (ki od vseh pozabljeno na samem dnu počasi fermentira), plastenko vode, svoje sanje in ambicije, kompas, dišeče svečke, balerinke, beležko in svinčnik, kolekcijo CDjev od Nirvane, okvirjeno fotografijo naše najljubše tete, pretečen jogurt, multivitamine in sončna očala.
Ta vrsta torbic je od vseh daleč najbolj uporabna, zatorej se ne gre čuditi, da jih je v moji zbirki mnogo. V različnih barvah, jasno. Imam eno rumeno, eno zenf rumeno, svetlo modro s svileno pentljo, temno modro iz razprodaje, zguljeno rdečo še iz faksa, eno čudno rjavomodro in eno v trobarvah Planice sladoleda.
Nosim samo temno modro. Vseeno razmišljam, da bi kupila še eno belo.