Pogovori s Soncem
02042021
Predgovor: Serija utrinkov jutranjega življenja, zapisanega v dvanajstih kratkih zgodbah. Te v enomesečnih razmakih opisujejo moje nenavadno enoletno prijateljstvo, ki se je razvilo lanskega aprila.
April 2020
Redna meditacija je bila ena od pozabljenih novoletnih zaobljub, a ko se je name iznenada in povsem nenajavljeno zgrnil panični napad, sem svoje mentalno zdravje le začela jemati bolj resno. In za začetek uvedla jutranje desetminutno sedenje v tišini.
In evo me. Kampiram v visečem stolu na terasi, zadekana v puhasto odejo z zaprtimi očmi neuspešno umirjam dihanje in begajoče misli, za kuliso mi je prepirljiv ščebet ptic in topli žarki hladnega aprilskega jutra. Medtem ko obraz nastavljam pomladnemu soncu, se v moji glavi odvija cela drama.
Vdih, izdih, ne razmišljaj, samo opazuj, vdih, izdih, štej vdihe, a samo vdihe a tudi izdihe?, ne razmišljaj, spet razmišljaš, ne smeš razmišljat, fora meditacije je, da ne razmišljaš, okej, okej, vdih, izdih, kaj je to zdaj ena ali dva, ena za vdih in ena za izdih, ali ena za vdih in izdih?, a lahko nehaš komplicirat, samo miži in dihaj, saj ni tako težko, okej, okej, vdih izdih, kdaj imam danes prvi sestanek, pa dobro bi bilo dati malo kruha iz zamrzovalnika, a lahko nehaš razmišljat, a lahko nehaš govorit naj neham razmišljat, tudi to je razmišljanje, okej, okej, vdih, izdih, vdih, izdih, vdih, izdih, kaj je to zdaj tri ali šest?, vdih, izdih.
Nenadoma mi na obraz pade hlad in na zaprte veke sivina. Moja že tako šibka koncentracija je prekinjena, napol odprem oči in poškilim v velik, siv oblak, ki mi je prekril jutranjega prijatelja, edini vir toplote v tem hladnem jutru.
“Hej, pridi nazaj!” se rahlo nejevoljno pošalim in se tesneje ovijem v toplo odejo.
“Ja, ja, že grem, evo moment.”
Težak oblak se začne počasi premikati, skozi sivo kopreno posije prvi žarek, pa še drugi in še tretji. Izza oblaka se dvigne sonce, in mi posveti naravnost v obraz: “Bo v redu?”
In tako sem spoznala Sonce.
Maj 2020
Začelo je prihajati vedno bolj zgodaj. Prvi mesec najinega poznanstva sem polovico sedenja v tišini ponavadi prebila v družbi jutranje zarje, preden me je le prišlo pozdravit in s toplimi žarki iz mene vsaj delno pregnalo jutranjo zategnjenost. Zdaj me že nestrpno pričakuje vsako jutro, ko stopim na teraso.
“Si pa vedno bolj zgodaj,” pripomnim, medtem ko nerodno plezam v viseči stol.
“Ja, odločilo sem se, da začnem prej vstajati,” potrdi s ponosom.
Vdih, izdih. Ne pogovarjaj se zdaj s Soncem!
“Jaz isto, in posledično sem zdaj tu,” se namuznem. “Kaj je pa tebe gnalo?”
“Baje pomaga pri produktivnosti. Prebralo sem eno knjigo, piše, da najuspešnejši ljudje vstajajo ob štirih! No, tako motivirano še nisem. Se pa trudim, in vsak dan premaknem budilko nekaj minut nazaj. Bomo videli, do kako zgodnje ure mi bo uspelo.”
Vdih, izdih. Vdih, izdih.
“Kaj je zdaj to, boš kaj rekla? Mislilo sem, da se pogovarjava, saj veš, jaz nekaj rečem, ti nekaj rečeš.”
“Ne morem zdaj, meditiram,” odgovorim.
Če bi Sonce imelo obraz, bi zavilo z očmi.
“In kaj naj bi to bilo?”
“V bistvu sediš pri miru, dihaš, in poskušaš ne misliti na nič.”
Čutim lahko težo njegovega obsojanja. Za to vendar ne rabi obrazne mimike.
“Ljudje ste res neverjetni. Še delanje niča ste zakomplicirali.”
Junij 2020
Po prežurani noči ob sedmih zjutraj na terasi srkam premočan gin tonic in se sama sebi zdim silno imenitna. Čakam, da me popade zaspanost, in upam, da se to zgodi kmalu, ker moram popoldne že na naslednji piknik. Čas si krajšam z branjem knjige. Sonce mi sije v prepit in neprespan obraz, ki ga zadovoljno nastavljam poletnim žarkom.
“Pojdi spat, izgledaš grozno.”
“Hvala, nisem utrujena,” kljubujem, medtem ko mehansko obračam liste.
“Cela si zabuhla. Izgledaš kot hrček.”
“Samo še to spijem, pa grem.”
V odgovor dobim tišino poletnega jutra in zmagoslavno pomislim, da je pregovarjanja konec. Posvetim se svoji knjigi, strmim v plešoče in zibajoče besede in črke pred sabo in se trudim razbrati, kaj pomenijo. Ugotovim, da nisem sposobna razbrati niti, ali je knjiga v slovenščini ali angleščini*. Veke postajajo vedno težje, mežikam vedno počasneje, občutek imam, da so moje misli obložene z vato, telo pa s svincem. Kaj če bi malo zadremala kar tu na terasi?
Iz neba zadoni in me zdrami iz kinkanja.
“Zdaj pa ali se mi spokaj takoj spat ali pa si danes popoldne vzamem frej in boste roštiljali v dežju!“
Skotalim iz kavča in se odvlečem v posteljo.
Na pikniku popoldne sije Sonce.
*Sem preverila, kaj sem takrat brala. Šlo je za angleško čtivo.
Julij 2020
Prvo budilko sem prespala. In drugo in tretjo tudi. Ko končno odprem oči je v sobi svetlo, presvetlo. Butnem pokonci in tečem v kopalnico, spijem kozarec vode, si umijem zobe, umijem obraz, mudi se mi, fak, fak, fak, nimam časa. Pa še meditirati moram! Zdaj, takoj!
Tečem do vrat, ki vodijo na teraso, zgrabim za kljuko in jih na stežaj odprem.
Vame butne ena sama svetloba.
“Pozna si!” reče vedro in se zrine mimo mene na hodnik ter zahodi v kuhinjo. Z vsakim njegovim korakom se po prostoru razlivajo sončni žarki, povsod so, po tleh, po stropu, pod omaricami, pod hladilnikom, v vsakem kotu. Celo stanovanje je presvetljeno in prežeto z žveplenim vonjem tisočerih ugaslih vžigalic.
“Še kar čedno stanovanje imaš. Pa toliko rož! Kako je tejle ime?” se dotakne zelenega lista palme, ki ob stiku porumeni in se posuši. “Ups! Saj res, pozabilo sem, da me imajo rože izjemno rade, a bolj od daleč.”
Otrpla stojim sredi kuhinje kot hlod, napol od presenečenja, četrt zaradi osuplosti in preostale četrt zaradi nejevere. Se to res dogaja?
“Cedevita ji je ime,” končno izdavim in stečem do uboge palme z ožganim listom. Sonce med tem že zasede enega od stolov pri oknu. Zavoham vonj saj in osmojene tkanine.
“Greva nazaj na teraso?” ga poskušam spraviti iz stanovanja. “Zunaj je tako lepo sonce.”
Prepozno se zavem, kakšno bedarijo sem ravnokar izjavila. Nebo je zdaj ena sama sivina, čeprav smo sredi poletja. Nič čudnega, če pa Sonce sedi v moji kuhinji.
“Če sva natančna, je tole tvoje tako lepo sonce notri, ne zunaj.” se smeje. Čudno ga je gledati, ko se smeje. Gosta gmote svetlobe izgleda kot utripajoče, vibrirajoče zlato srce. Nisem vedela, da se je možno smejati brez obraza.
“Boš naredila eno kavo?”
“Kaj?”
“Mar ni pri ljudeh običaj, da se obiskom ponudi topel napitek?”
Ne ostane mi drugega, kot da pristavim za kavo.
Avgust 2020
Sonce nabija, in to že navsezgodaj zjutraj. Še vedno se drži svoje zaobljube o vedno zgodnejšem vstajanju. Uživajoče nastavljam obraz žarkom, poslušam zvoke prebujajoče se ulice in umirjam svoje dihanje.
Vdih, izdih.
“Si se namazala s sončno kremo?” me vpraša, ko naštejem pet globokih vdihov.
“Ja.”
“Lažeš.”
Res je, lažem. Vdih, izdih.
“A se zavedaš, da vse tvoje kremice in serumi in olja in esence in pripravki proti gubicam ne bodo pomagali, če ne boš uporabljala sončne kreme?”
“Doktor dermatolog Sonce!” se pošalim, pa mi porogljiv nasmešek hitro zbledi, ko začutim resnost njegovega glasu. Težko, morečo resnost. Zmrazi me, čeprav sem obsijana s soncem.
“Ne, sploh ne. Vsi imamo svoje svetle in temne plati. Metaforično, jasno, jaz sem svetlo iz vseh strani. In čeprav brez moje svetlobe na tej vaši mali zeleni krogli ne bi bilo življenja, moji žarki niso najbolj prijazni do vaše občutljive kože. Namaži se s sončno kremo, prosim.”
Prvič ga slišim govoriti s tako, skoraj že pogrebno resnobnostjo, zato tudi nimam srca, da bi se norčevala iz spoznanj, s katerimi mi je postregel v svojem dramatičnem monologu.
Vdih, izdih. Vdih, izdih.
“Mogoče bi se tudi vi morali malo bolj zavedati svojih negativnih vplivov,” čez čas doda zamišljeno.
“Mi?”
“Ljudje.”
September 2020
“Zamujaš,” zamrmram, ko me sredi meditacije obsijejo sončni žarki.
“Oprosti, okoli sem šlo.”
“Ali pa mogoče zaspalo?” se pošalim, a takoj neumorno protestira, da to pa nikakor ne! Ker ga nameravam prositi za uslugo, ne drezam dalje. “Kako kaj delaš te dni?”
“Samo moment, da preverim,... Danes delam cel dan. Jutri sem vzelo frej dopoldne eno uro in popoldne dve. Dopoldne me nadomeščajo Oblaki, popoldne pa Dež.”
“Kdaj točno pa jutri dopoldne?” začnem previdno. Moram se potruditi, da ne bom izpadla zahtevna. Konec koncev se vendar pogajam s Soncem. “Ob enajstih sem malo planirala gredice okopavat, se lahko zmeniva, da takrat delaš?”
“Bova zrihtala. Ampak samo, če obljubiš, da se boš namazala s sončno kremo!”
Oktober 2020
Začelo je prihajati vedno pozneje in z vedno drugačnim izgovorom. Včasih ga dan ali dva sploh ni bilo, pa se je spet pojavilo in se izmikalo mojim vprašanjem o njegovih potepanjih. Nato je enkrat izginilo za več kot teden in vsako jutro sem ga zaman čakala na terasi ter štela svoje vdihe.
Vrnilo se je nekega oktobrskega jutra, pozno, prepozno, ko sem že končala s štetjem vdihom in izdihov in notranjim prerekanjem o tem, ali se vdih in izdih štejeta za enega ali za dva. Z mislijo na jutranjo kavico sem se iz terase ravno odpravljala nazaj v toplo zavetje stanovanja, ko mi obsije lice in me nežno, skoraj sramežljivo potreplja po rami.
“Hotelo sem se posloviti,” zamomlja, kot da ga je sram.
“Kako to misliš, posloviti?”
“V Ljubljani sem samo od marca pa nekje do sredine oktobra.”
“Za pol leta odhajaš?”
“Glej, nisem jaz krivo. Pač ni proračuna za celo leto. Naj zastonj delam? Se bom kdaj vmes na hitro oglasilo, včasih se naredi, da moram skočit kaj zrihtat.”
Nemo pokimam. Postaja mi jasno, zakaj je Ljubljana polovico jeseni in celo zimo ovita v eno samo meglo in turobno sivino.
“Se vidiva, prav?”
“Se vidiva,” odgovorim kot odmev, a ga že ni več.
November 2020
Mraz postaja. Dnevi so sivi. Zaman se zavijam v debele odeje in čakam na terasi.
Sonca ni.
December 2020
Jutranje meditacije sem iz terase preselila v dnevno sobo. Odločila sem se, da vdih in izdih štejeta za enega.
Januar 2021
Včasih ga vidim, ujamem za bežen trenutek, ko čez dan pokuka izza oblaka visoko na nebu, mi pomaha ter se spet skrije za kuliso brezoblične sivine. Enkrat se mi je od daleč zadrlo, naj se mažem s sončno kremo, čeprav je skrito za oblaki in čeprav je zima. Spet drugič me je vprašalo, če sem naslednjo sredo doma, a ga je oblak zakril, še preden sem mu uspela odgovoriti.
Februar 2021
Iz postelje me vrže neumorno zvonenje in napol v snu se zehajoča odvlečem do vhodnih vrat. Pričakujem poštarja, a pred mano stoji Sonce.
“Prijatelja sem pripeljalo!”
Šele zdaj opazim, da se za njim sramežljivo prestopa spacana siva gmota, od katere veje vonj po vlagi.
“To je Dež. Oziroma uradno Deževni Oblak, vsaj tako mu piše na vremenski izkaznici. Ampak vsi ga kličemo Dež, verjetno s tabo vred.”
Še preden uspem zbrati svoje misli, ki so zaradi nenavadnega prizora na mojih vhodnih vratih povsem podivjale, še preden ga uspem zasuti z vprašanji, se je vrnilo?, je nazaj v Ljubljani? kje je bilo zadnje tri mesece?, se Sonce že zrine mimo mene na hodnik.
“Lahko ene copate?”
Dež caplja za njim in se nežno smehlja. Za vsakim njegovim korakom ostaja majhna lužica. Prinesem jima copate, Soncu ene stare in razpadajoče, ki bodo zdaj še ožgane, Dežju natikače. Nato ju posadim za mizo, Sonce na že ožgan stol, Dežju iz terase prinesem plastičnega. Tako nekaj časa sedimo v tišini, ki je neprijetna samo meni. Reši me Dež, ki se radovedno ozira okoli sebe, dokler končno ne zbere poguma in spregovori s tihim, milim glasom.
“Koliko lončnic imaš! Če želiš, ti jih zalijem?”
“Ne hvala, ni treba,” odgovorim zmedeno in se obrnem k Soncu. “Zakaj točno sta tukaj?”
“Tudi tebe je lepo spet videti. Bi pričakoval, da boš vesela obiska,” se ta užaljeno namrdne. “Če te že zanima, slučajno sem bilo v Ljubljani zaradi nekega opravka in sem srečalo Dež. Sva se odločila, da greva za foro delat mavrico za Bežigrad, pa sva se sproti oglasila.”
Spet nastopi nerodna tišina.
“Kava?” se pošalim, da bi vsaj malo omilila absurdnost dogodka, ki se ravnokar odvija v moji kuhinji, a me Dež pogleda s takim navdušenjem, da nemudoma pristavim džezvico.
In tako smo jaz, Sonce in Dež nekega februarskega jutra pri meni doma spili kavo. Ko sta se poslovila, sem še dolgo gledala za njima, Sonce je strumno koračilo spredaj, Dež se je vlekel za njim, se vmes še enkrat obrnil, ter mi pomahal v slovo. Pomahala sem nazaj. Kmalu zatem, ko sta izginila za ovinkom, je začelo rositi. Drobne dežne kaplje so se počasi debelile in sivi oblaki, ki so se celo zimo valjali po nebu, so se med lahkim dežjem začeli umikati in se redčiti. Megleno kopreno so prebodli mehki sončni žarki, dokler se sivina dokončno ni vdala, ter naredila prostor bahavemu Soncu. To se je ponosno postavilo na nebo, ter čezenj izrisalo prekrasno mavrico.
Marec 2021
Zavita v puhasto odejo sedim za mizo na terasi. Čakam. Pred mano stoji velika džezva ravnokar skuhane kave, iz katere se v hladno jutro dviga dišeča para. Zelenijo prva drevesa, iz zemlje so že pokukali tulipani in neumorno ščebetanje ptic je edino, ki moti tišino. Gosti oblaki jutranje megle lebdijo nad hišami kot ogromni kosmi vate in skoznje pronicajo bledi odtenki oranžne in rdeče, s katerimi Jutranja Zarja barva nebesni svod. Opazujem jutro, ki se razvija pred mano. In čakam.
Skozi vataste oblake začnejo počasi presevati medli snopi svetlobe.
Čakam.
Vedno več jih je in vedno ostrejši so, da izgledajo kot noži z nabrušenimi robovi.
Čakam.
Sončni žarki se osvobodijo oblačnih kosmov, izza sivih oblakov se dvigne zlata krogla, bleščeča in sijoča in mogočna, kot da je bila vedno tam.
Nasmehnem se.
Vrnilo se je Sonce.
“Živjo.”
“Živjo.”
“Kava?”
“Prosim!”
