O meni

Pojavila so se ugibanja in natolcevanja, kdo sploh je ta Urša Kačar, glavna (edina?) pisateljica, urednica, idejna vodja tega čudnega projekta brez repa in glave in osrednje tematike. Ali res vstaja ob pol šestih? Je kdaj prišla do rdeče paprike? Ima res petinštirideset rož? Zakaj piše, če ne želi biti pisateljica? Kaj je res in kaj je laž, kje živi in zakaj ustvarja? No, ker sem pred kratkim obeležila svoj dvaintrideseti rojstni dan, sem se odločila, da z nekaj dejstvi o sebi razčistim zmedo in negodovanje mojih dragih (sedmih) bralcev.

Urša Kačar se boji bočnega parkiranja in ne zna plavati kravla.

Rojena v Sorici in živeča v Ljubljani, je tako ljubezen do knjig kot tudi slabšo motoriko pokazala že v prvih letih življenja. Zadržan in plah otrok se je razvil v zadržano in tišjo osebo, iz katere besede vrejo samo v samoti čez tipkovnico, ali pa če spije preveč džintonika. Živi z dvema mačkama in nobenim otrokom na obrobju Ljubljane. Zaposlena je v uspešnem internacionalnem podjetju, ki ima ravno dovolj slabo zastavljene procese, da ji ni treba veliko delati, čeprav dobi veliko denarja. Dela od doma, ob torkih hodi v trgovino, ob četrtkih na plesne vaje salse, vsak tretji petek h kozmetičarki in trikrat na leto k frizerju. Veliko bere, zbira znamke in stare kuharske knjige, letos se je začela ukvarjati tudi z oblikovanjem gline. Je na arašide alergična vegeterijanka in ne preveč pobožna kristjanka. Skuha res dober ješpren! Pozimi rada smuča (vsako leto nabere vsaj trideset smučarskih dni!), poleti hodi v hribe. V prihodnosti se želi naučiti še žganjekuhe in vezenja gobelinov. Piše za zabavo.

Urša Kačar ima rada pistacijev sladoled, njen najljubši dopust pa je jadranje.

Je najstarejša od petih hčera. Že v zgodnjem otroštvu je pokazala izredno nadarjenost za petje in vloga ene glavnih sopranist cerkvenega pevskega zbora ji je bila dodeljena še pred vstopom v osnovno šolo. Po končani gimnaziji se je vpisala na akademijo za glasbo v Ljubljani, a ji je sanje o poklicni pevski karieri žal uničila težka prirojena bolezen glasilk, zaradi katere je izobraževanje prekinila. Poskušala se je obdržati v glasbenih vodah, ter se začela baviti s klavirjem, v želji postati orglarka. A še preden bi uspela iz klavirskih tipk presedlati na zahtevne orgle, ji je v čudni, nepojasnjeni nesreči polomilo prav vse prste na rokah. Zapadla je v hudo depresijo, pojavile so se tudi govorice o drogah in alkoholu. Po uradnih podatkih naj bi ji pisanje priporočil njen terapevt, po neuradnih pa se je enkrat prenajedla norih gob, ločena od telesa potovala v središče vesolje in lastnega ega, kjer se je srečala z reinkarnacijo vseh prejšnjih življenj in spoznala bistvo človeškega obstoja. Tega velikega razodetja ne želi zaupati javnosti, se pa vse od takrat res zdi, da je v besedah in črkah ponovno našla svoj izgubljeni glas.

Urša Kačar nima mačk in otrok. Ima pa avto, moder.

Bila je zelo povprečen otrok. Spregovorila je pri enem letu, shodila pri dveh, in se v prvem razredu naučila računati. S prav dobrim uspehom je dokončala osnovno šolo, z dobrim splošno gimazijo, na maturi dobila dve točki več od povprečja, ter v drugem letniku pustila faks ekonomije. Poročila se je pri triindvajsetih, leto kasneje dobila pogodbo za določen čas in psa, dve leti kasneje pa redno zaposlitev in otroka. Danes, pri dvaintridesetih, ima tri navihane otroke, ljubečega moža, ubogljivega psa in hišo z vrtom, a brez bazena. Piše naskrivaj. In je- srečna.

Urša Kačar impulzivno nakupuje rastline in čevlje z visoko peto.

Vsako pomlad gre s svojo družino za en teden k teti v München, poleti tri tedne počitnikujejo v prikolici na Krku, jeseni preživijo podaljšan vikend v Moravskih in pozimi kakšen teden ali dva na vikendu v Kranjski Gori, ki si ga delijo z moževimi tremi brati. Vsak petek Urša za kosilo pripravi marelične cmoke, ob nedeljah pa se z otroki igra družabne igre, medtem ko je mož pri ljubici. Ob torkih si vlogi zamenjata; mož se z naraščajem igra domino ter spomin, Urša pa je tačas pri ljubici.

Urša Kačar ima zelene oči in rumen pisalni stroj.

V resnici je Urša Kačar zgolj psevdonim Marjete Novak, ki je psevdonim anonimnega influencerja, o katerem vemo le to, da je moškega spola, še kar dobro igra violino in tekoče govori enajst tujih jezikov, med njimi tudi slovenščino. Blebet mu je zgolj igrišče za vadbo tujega jezika. Razmišlja, da bi mu dodal še špansko in madžarsko različico.

Urša Kačar je samo ena mnogih, ki včasih piše.

V resnici je “anonimen influencer, ki igra violino in govori enajst tujih jezikov” projekt štirih osnovnošolcev, ki jim je še mar za spletno anonimnost, zaradi česar svoja pisanja objavljajo pod tremi nivoji izmišljenih imen. Kvaliteta pisanja je primerna njihovi mladoletnosti, njihovi povsem različni karakterji ter interesi pa tudi razložijo, zakaj Blebetu manjka rdeče niti.

Urša Kačar je ena od mnogih, ki rada piše.

In je tudi edina živeča potomka nekdaj slavne rodbine Kačarskih grofov, ki so pred stoletji vladali območju današnjega Triglavskega narodnega parka. Družina je tudi po tem, ko ji je bil odvzet grofovski naziv in je slava zbledela, s prodajo lesa uspela obdržati dobršen del premoženja. Kačarski grofi so bili od nekdaj znani kot meceni mnogim slikarjem in pisateljem, in tej svoji odgovornosti se do današnjih dni niso odrekli. Urša danes finančno podpira neznanega poeta, ki jo v zameno sem in tja pomaga pri kakšnem zapisu. Vedno si je namreč želela biti pisateljica, ne zna pa prav dobro pisati. Bolj od črk ji leži hortikultura, prav tako ji zaradi vodenja družinskega podjetja ne ostane dovolj časa za ukvarjanje z umetnostjo.

Urša Kačar je.

Kdo?

Kdo sploh sem?

In kdo si ti?

Koga zanima?

In a je sploh važno?