((Iz)/s)poved

Danes sem se odločila, da nikoli ne bom pisateljica. Pri mojih letih je itak že prepozno. Vsekakor bo to eno mojih večjih življenjskih obžalovanj, takoj za izbiro faksa in eksanjem črne vodke na valeti.

Vedno sem želela pisati. Nikoli nisem. Všeč mi je bila ideja o pisanju, zataknilo se je pa pri drugem koraku, kjer je treba zbrano sedeti in vklesati čustva v besede. Kratki odseki zgodb, ki se mi vedno pletljajo po glavi, se mi pijano izmuznejo v trenutku, ko jih poskušam zvrniti na papir, in tako se znajdem v večnih vicah odločanja, katerega naj prvo lovim.

Na začetku mi je v resnici še nekako šlo, izgledalo je da situacija ni povsem brezupna, če bi jo le nadgrajevala z leti in trdnim delom, ki pa ga, roko na srce, nisem vajena ne na področju pisanja, ne na katerem drugem. In ko se je po koncu nerodnih najstniških let začelo resno življenje, v tem resnem življenju ni bilo časa niti prostora za naumljanje izmišljotin in ustvarjanje slabe poezije ob treh ponoči, ob steklenici janževca, odprtem oknu in prižgani sveči, ki je v svoj plamen navabljala nočne žuželke, kjer so z zoprno rezkim prasketom ena za drugo doživljale svoj konec.

Čas je, da prebolim. S tem dnem in s tem zapisom torej opuščam svoje blodnje in zablode, da bom nekoč pisateljica. Nikoli ne bom pisateljica.

Hkrati se s to odločbo želim znebiti vse navlake, misli, bežni zgodb, dolgočasnih likov, monologov, dialogov in multilogov, ki so se tekom let nabrali v moji glavi v upanju, da nekoč iz njih ustvarim nekaj branja vrednega. Ta prostor hočem nazaj, da ga lahko zapolnim s skrbmi o davkih, prispevkih, strahu pred tem, da me bo na smrtni postelji zadelo zavedanje o ničvrednosti mojega življenja, in nakupu novega pralnega stroja.