Prekletstvo ustvarjalnih ciklov

Najbolj mirna sem, ko sem sama. Ko ne spremljam novic in nisem na tekočem ne s stanjem v državi ne z najnovejšimi žaljivkami iz taborov cepilcev in proticepilcev. Ko ne spremljam socialnih medijev in nimam pojma s katerimi kolagenskimi dodatki se trenutno pitajo influencerke. Ko nisem stalno v kontaktu s petimi ljudmi naenkrat in ko včasih za več dni ugasnem telefon.

Najbolj srečna sem, ko sem sama. Skozi namerno izogibanje zunanjemu svetu kultiviram notranji mir, ki je skoraj zasvoljiv. Prižgem si dišečo svečko, naredim ingverjev čaj in s knjigo zlezem v viseč stol. Delam stojo na glavi in se z vsakim vdihom bolj zavedam svojih misli in sveta okoli sebe. S popolno pozornostjo se posvetim vsakemu svojemu dejanju, od kuhanja kave do zalivanja rož. Nič me ne nervira in nič me ne skrbi.

Najlažje pišem, ko sem sama. Ko imam mir in tišino, ko se odklopim od nenehnega dotoka informacij in ko obstajava samo jaz in tipkovnica. Najlepše je, ko prsti zaplešejo po tipkah in se iz klobčiča mojih misli začno plesti stavki.

A če sem predolgo sama, se izpišem. Moja glava se izprazni, ideje se posušijo, nimam o čem pisati in začne me oblivati dvom. Si res želim žrtvovati svojo dragoceno samoto, ta neprecenljivi notranji in zunanji mir, ki sta res potrebna za manifestacijo že obstoječih idej v besede, a nemogoča za ustvarjanje novih?

Skrivnost idej je, da se jih ne ustvarja, ampak se jih dobi. Ukrade. Prisvoji. Zato moram ven, ven iz svojega varnega mehurčka, ven v zunanji svet, prav ta, pred katerim tako rada bežim. Ideje so povsod, brstijo kot sadno drevje pomladi in hlastno jih nabiram v množici, ki se vali po mestni ulici, na troli, ko opazujem žensko v bež plašču, z bež torbico in v bež hlačah, od prijateljev, ko mi pripovedujejo svoje prigode in nezgode, kradem in prirejam jih iz objav na instagramu, od farmacevtke v lekarni, natakarja, ki mi polije kavo in iz članka o vrtnarki v časopisu.

Nabiram jih predvsem od drugih ljudi.

A če predolgo hlastam po idejah, me vrže iz ravnovesja. Moja glava je prepolna, misli podivjajo, ne morem se zbrati in začne me oblivati dvom. Se res želim vrniti v cono samote? A ima sploh kakšen smisel? Se mi da predalčkati in sortirati vse te ideje? Zakaj sem sploh šla ven?

Kepo idej pustim ležati nekje v kotu mojih razmišljanj, kjer jo nekaj časa mirno ignoriram, dokler me ne začne žgati v srcu, vsakič, ko pomislim nanjo. Šele ko ideje enkrat začno žareti in me dušiti, mi postane vseeno, ali je moje ustvarjanje izguba časa, in ni mi več mar za pomisleke o smiselnosti mojih besed. Takrat začnem spet pisati. Ker čeprav moje pisanje nima cilja, me še vedno osrečuje. In stvari, ki nas osrečujejo, niso nikoli izguba časa.

Ustvarjalnost je ciklična, kot vse ostalo v naravi. Je čas rasti in čas počitka. Je čas setve in čas žetve. Je čas zbiranja idej in čas njihove realizacije. Sprejeti moram, da se za dolgotrajno srečo ne smem povsem izolirati od vseh in vsega. Upam, da nekoč najdem perfektno mejo med lovljenjem novih idej in njihovim pretvarjanjem v besede, popolno formulo, kdaj se umakniti iz zunanjega sveta in kdaj se spojiti z njim.

Trenutno mi še ne gre najbolje. Se še lovim.

Ampak saj imam še dovolj časa.