Male skrivnosti lepe kože

Nego svoje kože jemljem smrtno resno. V današnjem svetu nam je ženskam namreč dano jasno vedeti, da s tridesetim izstopimo iz obdobja svojih najboljših let, pri čemer najboljših v resnici pomeni družbeno sprejemljivih, družbeno sprejemljivih pa je krovni slogan za čvrsto kožo, nobene gube, čvrsta stegna, nobenih kontroverznih stališč, čvrste joške in še ne povsem izdelane identitete. S tridesetim tako svetujejo, da vso svojo pozornost posvetimo majhnim gubicam, ter se hkrati začnemo počasi pripravljati na umik iz družbe, s čimer bomo naredile prostor očem prijetnejšim in čvrstim dvajsetletnicam, ki nimajo toliko mnenj in se ne pritožujejo tako glasno.

Dane naloge sem se lotila celostno in temeljito, zato se zadnje čase kar vrstijo pohvale in vprašanja na račun moje sijoče kože. Vam bom zaupala, kaj je moja skrivnost:

Moja rutina nege obraza se je začela z navadno vlažilno kremo. Kmalu sem ji dodala olje za obraz, ki kožo noro zmehča ter ji vrača sijoč, zdrav lesk. Nadaljevala sem z uvedbo obvezne sončne kreme, ki si jo nanesem vsako jutro, brez izjeme. Tudi, če cel dan ne grem iz hiše in tudi pozimi, ko je moje stanovanje tako temno, da je treba vse lončnice prestaviti na okenske police, da ne pomrejo od pomanjkanja svetlobe. UVA žarkov, ki povzročajo staranje, steklo namreč ne ustavi, in ne upam si tvegati dodatnih dveh gubic.

Po sončni kremi sem začela eksponentno dodajati serume, najprej enega, potem dva, potem štiri, potem sem pa nehala šteti. Trenutno se poslužujem treh različnih tretmajev: en dan so na vrsti bakrovi peptidi, drugič vitamin C ter antioksidanti, tretjič retinol. Tretmaje ciklično ponavljam, saj se retinolov, peptidov in kislin ne sme mešati skupaj. Vsaj tako piše na spletni strani, kjer jih naročam. Zaradi vseh teh serumov in krem je edino logično, da sem v rutino morala dodati še kvaliteten gel za čiščenje obraza, ki s kože odstrani vseh sedem plasti produktov, nanešenih prejšnji dan.

Začela sem eksperimentirati s kemičnim pilingom, ki si ga naredim dvakrat na teden, ter hranilnimi maskami za obraz, ki si jih tudi naredim dvakrat na teden. Ostale dni pa si v jezno gubico med obrvmi, ki se je na moje obličje prikradla v zadnjih dveh mesecih, divje natiram in kisline in peptide in retinol. Ne pomagajo. Mogoče bo čas, da grem na botoks.

Vsaj ob vsaki spremembi letnega časa se najavim pri kozmetičarki, ki me globinskim pilingom odreši nečistoč, mi zmasira moja, vedno bolj gravitaciji dovzetna lica, ter mi z iglo prebode vsak mozoljček posebej.

Včeraj sem šla prvič na mikroiglanje (med pisanjem teh besed je moj obraz ves rdeč in žareč), kjer mi je za to usposobljena gospodična z vibrirajočo napravo, ki deluje kot neke vrste majhna štemarca, s kratkimi iglicami tisočkrat do krvi prebodla kožo obrazo. Bolelo je. Priporočili so mi še dva tretmaja ter potem obnovitvenega vsake štiri mesece.

Za kontrast pa je moj dragi pri negi svoje kože povsem neresen. Smeje se mi, ko zvečer pridem iz kopalnice vsa namaziljena in sijoča od serumov in olj. Pod tušem si faco umije z milom in se enkrat letno, ponavadi pred zimo, namaže s pet let starim losjonom. V poletni sezoni mi ga včasih uspe prepričati, da se po obrazu potapka s sočno kremo, ampak samo če ga pri tem nadziram.

Le kaj je njegova skrivnost?