Pestra in uravnotežena prehrana

Prehransko dopolnilo ni nadomestilo za pestro in uravnoteženo prehrano.

Besede, natisnjene na škatlici multivitaminov, s katerimi se pitam vsak dan po prvem obroku. Paradoks? Zakaj bi jedla dodatke, če bi bil moj jedilnik raznobarven in uravnovešen? Ne bi imelo smisla. Odločila sem se, da je ta zlovešč stavek mišljen samo kot dobronameren nasvet, ki ga lahko brez slabe vesti ignoriram. Moja prehranska piramida izgleda bolj kot nestabilen paralelogram, v katerem so s prosto roko po naključnih kotih narisana jajca, banane, jogurti, kosmiči, kruh in (pre)veliko sladkarij, zato je smotrno za vsak slučaj poštukati še s kakšnim dodatkom.

Že nekaj časa opažam, da se mi leta počasi začenjajo poznati tudi na želodcu. S tem ne mislim na šlaufke špehca, ki se me zvesto oklepajo že iz vrtca, ampak na dejstvo, da se po preveliki ali napačni (recimo cela čokolada, Viki krema kot jed na žlico ali pa banjica sladoleda za glavni obrok) količini hrane počutim izjemno slabo. Poudarek je na izjemno. Ne mislim psihično, ampak fizično. Boli me trebuh, težko diham in slabo mi je.

Žal se staranja želodca ne da odpraviti z mikroiglanjem in botoksom, zato se z novim letom trudim izboljšati svoje obupne prehranjevalne navade, ki jih, tako kot šlaufke špehca, s sabo nosim že iz vrtca. Težko je v svoj vsakdan uvesti bučke in paprike, če si leta priznaval čokoladne bonbone kot samostojno glavno jed. Že januarja je izgledalo, da se bo moja zaobljuba izneverila- kot se za pravo novoletno zaobljubo tudi spodobi, pa me je rešila neka aplikacija, s katero lahko z zelo malo truda spremljam svoj jedilnik. Omogoča mi lep vpogled v vso hrano, ki pristane v mojem prebavnem traktu, brez da bi se potrebovala ukvarjati z grami ogljikovih hidratov v kosu kruha. Kako deluje ta izjemna napredna tehnologija? Tako, da vsak obrok pofotkaš. Vem, izjemno.

Dva tedna sem vestno škljocala vsak opečeni kruhek s sirom in kuhano jajce, potem sem se pa nekega meglenega torkovega popoldneva odločila, da malo pogledam za nazaj, kako kaj izgleda moj jedilnik.

Napaka. Oblila sta me srh in sram.

Vsa moja hrana je rjave barve.

Kava, čaj z mlekom, sladoled na palčki, čokolada, kruh z arašidovim maslom, čokoladni šejk z banano, popečeni kruh, pivo, rižota, kosmiči, sir, puding, palačinke… Kar malo sem se zamislila nad sabo. Prepričana sem bila, da svoje telo pogosto presenetim s kakšnim barvitim kosom zelenjave, a glede na monotono barvno paleto fotografij pred mano, niso bile moje predpostavke nič drugega kot zablode.

Seveda sem šla v akcijo. Ravno je bil čas za naročanje hrane in v spletni trgovini sem se previdno preklikala do oddelka s sadjem. Nisem se želela že takoj preobremeniti z velikimi količinani vseh možnih povrtnin in svežih pridelkov, saj sem že večkrat prebrala, da je treba začeti z majhnimi spremembami. Počasi se daleč pride in tako dalje. Zatorej sem se omejila samo na sadje, in medtem ko sem napol gnilim bananam v hladilniku izbirala nove prijatelje, sem bila povsem očarana nad široko izbiro. Koliko različnih vrst hrušk obstaja! In pa koliko čudovitega, eksotičnega sadja, za katerega prvič slišim! Sadovi narave vseh barv in oblik (vključno s trapezom in šestkotnikom), zraven katerih verjetno dobiš še knjižico z navodili, kako se stvar pravilno konzumira.

Vzhičena naročim granatno jabolko, pomelo, karkoli že to je, nekaj grozdja, kilo kivijev in tri kakije. Nemudoma se počutim bolj svežo in zdravo, nestrpno pričakujem dostavo paketa vitaminov, ki bo pobarval, popestril in uravnotežil moj jedilnik. Dragega seveda nisem razsvetlila glede mojih novih načel zdrave prehrane, in ko sva nekaj dni kasneje v kuhinji iz neštetih vrečk zlagala naročeno hrano, ga je povsem iznenada presenetilo pomelo. Vzel ga je iz vrečke ter ga sumničavo opazoval, kot da v roki drži kristalno jasnovidno kroglo.

“Kaj je to?”
“Pomelo.”
“Zakaj imava pomelo?”
“Da bova jedla več sadja!”
“Aha.”

Tri sekunde kasneje iz vrečke potegne granatno jabolko.

“Granatno jabolko si kupila?”
“Ja.”
“Zakaj?”
“Ja da bova jedla več sadja!”
“A ti je sploh dobro?”
“Ja, ne vem, verjetno.”

Ko je naletel še na grozdje, je samo globoko zavzdihnil in se vzdržal komentarja.

Kakije sem že pojedla, a ker so temno oranžne barve, niso ravno pripomogli k razširitvi barvne palete mojega jedilnika. Kivi je snedel dragi, pomelo, granatno jabolko in grozdje pa tiho sedijo v nulti coni hladilnika in čakajo. Kdo ve, kaj točno. Mogoče čakajo, da se jih usmili proces gnitja, in pristanejo v rjavi kanti bioloških odpadkov? Ali pa čakajo, da jih izbrskam iz rjave vrečke, jih olupim, narežem, izdolbem, kakorkoli se jih že loti (navodil ni bilo zraven), pofotkam in pojem? Možnosti je več in zaenkrat so še vse odprte. Pustimo času čas. Do takrat bom pa verjetno še vedno jedla samo rjavo hrano.