Kam so vsi metalci šli?
11042022
V srednji šoli sem bila metalka. To je pomenilo, da sem se oblačila samo v črno, obuvala samo v bulerje, se vesila s ketnami, imela pas z neti, si faco vsak dan napudrala z belim pudrom, zlorabljala črno barvico za oči in poslušala glasbo, ki v večini sestoji iz divjih bobnov, pobesnelih kitar in rjovenja v mikrofon. Vedno sem se držala resno ter zato izgledala žalostno, čeprav sem mislila, da sem totalno zajebana. Ponočevali smo na Metelkovi in iz plastičnih kozarcev pili bambus namešan iz merkator kole in namiznega rdečega vina, včasih tudi tistega iz tetrapaka. Na spletu smo se udejstvovali na portalih Glasuj zame in MySpace in slednjega kar pogrešam. Za razliko od današnjih socialnih omrežij, kjer vsi profili izgledajo enako, si lahko svojo MySpace stran povsem prilagodil svojemu slabemu okusu in pomanjkanju dizajnerskih spretnosti, ter tako resnično izrazil svojo še ne povsem izdelano osebnost.
Če si se imel za metalca, je bilo silno pomembno, da si bil tr00, ampak jaz nikoli nisem bila zares tr00, ker nisem znala našteti vseh plat in vseh komadov vseh black metal bendov tako v kronološkem vrstnem redu kot glede na njihov vpliv na subkulturo. Prav tako je bil moj najljubši bend Nightwish, ki je zaradi prevelike spevnosti in prisotnosti na MTVju veljal za preveč komercialnega. Pa Rhapsody in Cradle of Filth sem poslušala. Prosim brez žaljivih komentarjev.
Bili smo metalci, pankerji, reperji, rejverji, skejterji, vsak po svoje nerodno oblečen, okrašen in napudran. Skrbno smo negovali svoj neurejen videz, za katerega smo v resnici porabili precej časa. Ni tako preprosto izgledati urejeno neurejen! Huda alter scena v glavnem. Seveda so obstajali tudi lepo vzgojeni najstniki, ki so se oblačili v nestrgane puloverje in nosili čiste teniske, a vseeno se je dobršen del generacije popredalčkal v subkulture. Vsi želimo pripadati, sploh v nerodnih najstniških letih, in z nalepko ene od subkultur si v svojih strganih kavbojkah in zlizanih allstarkah končno imel občutek, da te nekdo razume in da nekam spadaš.
Včasih sem bila metalka. Potem sem zašla v vode pank burleske in kabareja in se preselila na obalo. A to ni zgodba o razvoju mojega stila in glasbenega (ne)okusa skozi različna življenjska obdobja, zatorej naj zaključim, da se danes rada oblačim v žive barve, kot bi poskušala nadoknaditi za leta črnine, na Meti nisem bila že vsaj desetletje, črno barvo las je že zdavnaj prerasla naravna rjava, si pa še vedno rada kdaj zavrtim Dechristianize od Vital Remains*.
To je zgodba, razmišljanje, oris pripetljaja o (mogoče le navideznem, ker kaj pa jaz vem, itak grem redko iz hiše) izginevanju subkultur.
Zadnjič sem furam s trolo v center in ko se pri stadionu odprejo vrata, zaslišim tiho rožljanje. Metalec! In to mlad! Ni jih mogel imeti več kot dvajset. Z rokami v žepih, resno faco in obveznimi slušalkami v ušesih zakorači proti zadnjim sedežem kot na modni pisti, njegov dolg črn plašč pa opleta za njim v ritmični spremljavi verig, ki si jih je navesil na pas. Njegovi čudoviti dolgi in ravni lasje med hojo lesketajoči plapolajo kot prapor ponosa. Črne kavbojke in obvezna majica benda, katerega imena nisem mogla prebrati, zato sem vedela, da gre verjetno za tr00 black metal bend**. Poči se na zadnji sedež, kot se za pravega metalca spodobi, ter se zastrmi skozi okno, brez da bi komurkoli od nas, brezveznikov v modrih kavbojkah in bež puloverjih, namenil en sam samcat pogled. V ritmu težkih akordov, ki mu verjetno donijo iz slušal, komaj opazno miga z glavo.
Kar srce mi je zaigralo. Kdaj sem zadnjič takole, v divjini, videla metalca? Vse od tega dogodka na troli poskušam na ulicah Ljubljane opaziti še kakšen alternativno oblečen primerek. Skrbno preučujem gruče srednješolcev, ki se valijo mimo mene in glasno razpravljajo o šutih, bejli in tiktok videih. Vsi se mi zdijo silno urejeni. V oblačilih priznanih znamk, skrbno počesani in spretno naličeni. Mislim, da sem enkrat za hip zapazila dve hihitajoči se pankerki, a preden bi si utegnila podrobneje ogledati njuni barviti irokezi in znošeni usnjeni jakni, sta že izginili za vogalom.
Razumem, da se trendi spreminjajo in niti slučajno ne pogrešam tistih groznih kril čez hlače in pretirane uporabe svetlo modrega senčila, pa vseeno, nima vsaka generacija tudi svoje alternativne scene? Kaj je danes kontrakultura vseprisotne Instagram urejenosti in kje v Ljubljani se skriva?