Mravljišče pleha

V Ljubljano se je vrnilo sonce, na drevesa zelenje, na vrtove sosedje z motikami in na moje gredice tulipani. Dnevi so se zdaj že tako dolgi, da z zadnjim sestankom ne končam več v večernem mraku in postalo je dovolj toplo, da sem pospravila svoje zimske bunde in dolge gate ter na plano privlekla prehodni plašček in čeveljce, ki kažejo gležnje.

Optimistično pomladno ozračje, tako prikladno za nove začetke, se je zelo lepo skladalo z mojim nesrečnim kiksom, ko sem na telefonu po pomoti odprla aplikacijo, ki zasleduje in meri vsak moj korak. Zgroženo sem ugotovila, da je moje povprečno število postavljanj ene noge pred drugo komaj trimestno, zato sem kot smotrna in odgovorna odrasla oseba, ki ne jamra, ampak išče rešitve, v svoje življenje uvedla sprehajanje. Ne zdaj vsak dan, jasno, in samo v primeru lepega vremena. Ni pametno pretiravat.

Včasih me pot zanese po klancu do “gozda” (v narekovajih ker ne vem če tistih sto in nekaj dreves ustreza uradni definiciji gozda) in od tam naprej čez drn in strn po hribčku, ki ulico mojega uradnega začasnega prebivališča varuje pred hrupom ene najbolj obremenjenih ljubljanskih cest, in nam riše iluzijo, da je delno okrnjena narava le streljaj od naših domovanj. Ljubljančanu je pač dovolj zaplata trave z grmom ali pa četrt hektarja oskubljene gmajne, pa že začne vzdihovati o prelepem zelenem okolišu. No, včasih pa ne grem v “gozd”, ker je pač le treba tri minute hoditi v hrib, jaz bi se pa raje premikala samo vodoravno. Takrat odkoračim do sosednjih blokov in tam španciram po ozkih ulicah in uličicah, cesticah in pločnikih, čez mostičke in igrišča.

In tako se sprehajam med grmovjem, ki krasi okolico blokovskega naselja, teptam tlakovce ozkih potk in gramoz praznih igrišč in se izgubim v roju misli, ki mi večino časa brenči po glavi. Ne slišim pasjega laježa, ne opazim polomljenega tobogana, odsotno zavijem v ozko ulico, kjer se še dva človeka težko srečata, tudi če odmislimo priporočljivo varnostno razdaljo, zavijem okoli ovinka se zaletim v… Avto? Parkiran, na srečo. Gledava si iz oči v luči in trop misli v moji glavi se skoncentrira v eno samo: Kako je ta obutan koralno rdeč Fičko sploh zašel sem? Kako mu je uspelo zmanevrirati ostre ovinke in slabo tlakovane poti, ter se zariniti v ta ozek prehod?

Tedaj opazim, da se takoj za njim skriva še en avto. In zraven njega še en. In še en. In v sosednji uličici so tudi trije. Štirje so postrojeni za mano, zrinjeni na rob poti tesno drug za drugim, še skozi grmovje me sumničavo merita dva para priprtih žarometov.

Obdaja me mravljišče pleha. Povsod so avtomobili. Toliko jih je, da jih moji možgani v vsakdanjem življenju sploh ne zaznavajo več, a zdaj sem jih ozavestila in mi naenkrat zasedajo vidno polje, nešteto jih je, drenjajo se ob strani vsake tlakovane uličice, med bloki, pred bloki, ob blokih, obkrožajo kante za smeti, zasedajo pločnike, se tlačijo v grmovje, zmanevrirani so v vsak kot, ob vsako potko, pred vsako klopco in nabasani pred vsak vhod. Zanje ni dovolj garaž, da bi se poskrili vanje. Bloki so bili le grajeni v času enega avta na tri družine, ne treh avtov na eno družino (plus motor od fotra, če slučajno ravno gre čez krizo srednjih let) in zdaj se ves ta presežek pleha kopiči po ulicah, ter se bencinsko bori za svoj kos improviziranega parkirišča.

Še vedno strmiva drug v drugega, jaz in Fičo, človek proti mašini, beločnica proti plastičnemu žarometu.

“To je naša ulica. Spizdi.” zasika Fičo.

V blagi paniki začnem s pogledom iskati dušo iste življenjske vrste ali pa vsaj katerokoli bitje polno krvi in ne bencina. Nikogar ni. Sama sem, jaz in krdelo pleha.

Počasi, korak za korakom, se začnem ritensko umikati. Moj pobeg spremlja stotero avtomobilov, vsak srepeč iz svojega kosa okupirane zemlje, betona ali asfalta, ki ga je oklical za začasni dom. Zavoham bencin in zrak postane poln zamolklega, komaj slišnega brenčanja motorjev. Še vedno počasi in previdno rikvercam v smeri ceste, ki loči blokovsko ulico od ulice stanovanjskih hiš. Tam bom na varnem. Avti na moji ulici me ne skrbijo; postrojeni vsak na svojem dovozu se jim ni treba boriti za svoj prostor pod soncem in si vsak večer postiljati novega parkirišča.

Končno dosežem cesto. Zdaj me do varne cone loči le še asfaltni pas, kar mi vlije ravno dovolj poguma za jezikanje.

“Ulico ljudem!” zakričim, se urno zasukam, in oddirjam čez cesto v domačo ulico. Za mano se razvname agresivno trobljenje in prej zamolklo brenčanje motorjev se zdaj sprevrže v divje tuljenje. Ne ozrem se, tečem in tečem, čeprav me začne zbadati pod rebri, čeprav mi primanjkuje sape, čeprav me boli koleno.

Od takrat na sprehod hodim samo še v gozd.

Pardon, v “gozd”.