Moja črna maska

Virusna norija izgleda kot da se le počasi umirja, že nekaj časa nam je ponovno dovoljeno postopanje tudi okoli sosedove hiše, počitnikovanje v katerikoli občini, še na morje na Hrvaško se lahko odpravimo brez večjih zapletov. Ljubljena Ljubljana se počasi polni, slišati je vrišč in smeh in klepet, mize ob Ljubljanici so zasedene, po ulicah se valijo skupine najstnikov v grdih supergah in na vogalu se hitro spotakneš ob vidno očaranega turista. Srce mi vzhičeno vzklika vsakič, ko prešvicana in s soncem obsijana postopam po Čopovi ter se izmikam kolesarjem in sončnim žarkom. Skoraj je že zbledel srhljiv spomin na povsem prazne in tihe ulice sicer tako živahnega mesta, po katerih sem nekajkrat ilegalno stopala kmalu po začetku prvega vala.

A mogoče je ta izboljšava stanja le iluzija, vzgojena v mojem osebnem mehurčku, v katerem se namenoma izogibam dnevnim novicam, ustrahovanju medijev, nebulozam politikov in teorijam zarot. Slišala sem namreč šušljanja, da se sredi avgusta, ko se vsi politiki (in njihove mame) vrnejo iz svojih precenjenih prikolic in poletnih hišk, spet vse zapira. Podrobnosti mi sicer žal niso znane- kot sem že omenila, novice in ihtave zapise na socialnih omrežjih zavoljo svojega duševnega blagostanja namenoma ignoriram.

Potem ko je do mojega, od korona-novosti izoliranega življenja prispela tragična vest o določenem datumu naslednjega vala, sem se začela ozirati po razširitvi domačega asortmaja obraznih mask. Ko smo s pandemijo začeli, sem namreč verjela praznemu natolcevanju o ‘ključnih štirinajstih dnevih’, ki se zdaj ciklično ponavljajo že štirinajst mesecev, in zatorej se mi vlaganje prisluženega denarja v človeške nagobčnike takrat pač ni zdelo smotrno. Že celo pandemijo si tako dihalne poti pred virusom in denarnimi globami, pozimi pa tudi pred mrazom, ščitim z eno in isto črno masko iz blaga. Dvakrat oprana in polna markacij pudra in šminke hrani spomine na čase, ko sem se pred odhodom iz hiše še bavila z ličili. Zaradi prekratke elastike med nošenjem ustvarja čudovit videz štrlečih ušes, na strani pa ponosno razkazuje potisk logotipa mojega delodajalca, ki mi je dotični kos blaga kmalu po začetku prvega vala tudi podaril. S tem je jasno pokazal, da mu je mar, hkrati pa mu še reklamo delam vsakič, ko si blagovolim stopiti iz hiše in pokazati svoje napol zakrito obličje družbi. (No, pravzaprav sem v dar dobila kar dve, a mi je eno sunil sočlan izvenzakonske skupnosti. Tudi njegov delodajalec je želel s paketom razkužila, mask in motivacijskih kartic izraziti, da mu ni vseeno za zaposlene, a njihove maske so izgledale kot da jih je nekdo sešil iz plenic, zato si je dragi prisvojil eno od mojih. Mask, ne plenic.)

Jaz in moja črna maska sva prebredli celo pandemijo, preplavali prvi val, drugi val, za tretjega se niti ne spomnil ali je že bil ali bo to zdaj ta avgustovski, v dolgi vrsti sva čakali pred Hoferji in Merkatorji, preživeli stroge ukrepe, sprostitev ukrepov, kafane ja, kafane ne, kafane samo vsak prvi torek v mesecu od treh do petih popoldne. Šli sva se cepit in šli sva volit. Šli sva čez mejo, večkrat, na morje, enkrat, in popivat, ko so prvič odprle terase. Prejšnji vikend sva bili na pikniku in v soboto sva žurali v centru, naslednji vikend greva na festival, pa potem še na enega, in mogoče še za en teden v tujino, če mi ne odpovejo leta, ki so ga v zadnjem tednu prestavili že trikrat. Vsekakor je moja črna maska daleč najbolj nošeni kos koronske kolekcije, in zato se mi je zdelo, da je pa le prišel čas, da osvežim in popestrim svojo garderobno izbiro tega obraznega okrasja.

Vdala sem se kapitalizmu in rekla ne minimalizmu. Kupila sem si lepo pisano masko z dovolj dolgo elastiko, ki ne žuli mojih ušes. Ni dizajnerska in verjetno je še vsaj pol leta ne bom oprala. Itak pa še vedno večino časa nosim črno.