Neomejeno omejeni
17082021
Normalizacija dela od doma je meni najljubša stvar, ki jo je, poleg gore sranja, prinesla pandemija. Folk, ki svoj cel delovnik preždi pred računalnikom, lahko to menda počne tudi v udobju lastnega stanovanja, ter se s tem izogne pisarniški politiki ter gužvanju v prometni konici.
(“Kako pa naj potem merimo produktivnost zaposlenih?” kričijo nesposobni menedžerji. Nevem, kako pa sicer spremljate količino narejenega dela? Po urah, presedenih v pisarni? In kaj mi tam preprečuje, da štiri ure gledam neumne posnetke na fejsbuku in spremljam najnovejše influenserske trende?)
(Vem, vem, stvar ni tako enolična. So ljudje, ki radi hodijo v pisarno. So ljudje, ki doma nimajo dovolj prostora za delovno okolje. So debate, ki so lažje rešljive v živo, kot prek spletnih sestankov. Razumem.)
(Pa o tem kdaj drugič. Ali tretjič.)
Končno torej nisem več edina v širši družbi, ki službene obveznosti opravlja le nekaj metrov stran od domače postelje. In ker več glav več ve, in ima več glav tudi boljše ideje, smo v zadnjih mesecih izvedli kar dva eksperimenta na temo protipisarništva. Odločili smo se, da lokacijsko omejeno definicijo “delo od doma” preimenujemo v “delo na daljavo”, in se tako že spomladi nabrali štirje komadi in en pes, ter tiste najbolj sive, deževne in turobne tedne maja preživeli na sončni strani hrvaške Istre, v novi vili* z zunanjim zidanim žarom, ogrevanim bazenom in kopalnicami, večjimi od mojih sanj in ambicij.
Podobno se nas je začetek avgusta vkup zbralo pet in en pes, ampak drug pes, in taisto smo se šli delo na daljavo, le da tokrat v skrajšani izvedbi (dnevi namesto tedni) in v manj razsipnem slogu (nekaj korakov do tople Kolpe namesto ogrevanega bazena ter kopalnica normalnih dimenzij in ne v velikosti manjše garsonjere).
V obeh primerih, čeprav je šlo za drugo družbo, drugo lokacijo in drugega psa, je prišlo do dveh istih problemov.
Prvi, krajši in lahko rešljiv problematičen element je bilo pivo. Obakrat nam ga je zmanjkalo. Iz haciende smo se zato vsakodnevno podali na izlet v najbližje Plodine, ob Kolpi pa smo brezobzirno načeli zalogo, ki smo jo našli v kleti. In si po n=2 primerih končno le naredili mentalno opombo, da za naslednjič dvignemo limit pričakovane konzumacije piva ob skupinskem delu na daljavo.
Drugi problem je bil težji. Hujši. Resnejši.
Internet.
Lastnik vile nam je zagotavljal, da je internet hiter in zanesljiv in da z njim še nikoli ni imel problemov. Vse to je bilo res, česar pa ubogi lastnik ni predvidel je, koliko internetov skurijo štirje, ki se polprofesionalno ukvarjajo z obiskovanjem spletnih sestankov. Že nekje v drugem tednu našega bivanja smo odkrili mejo tega hitrega in zanesljivega interneta, ter jo tudi suvereno prekoračili. Pretok podatkov se je upočasnil do te mere, da smo imeli priložnost podoživeti obdobje Arnesovega klicnega dostopa v devetdesetih. Delo se je ustavilo, nastopila je panika.
Najprej smo štukali s svojimi lastnimi podatki, pa kmalu skurili še te, potem smo odkrili sim kartice hrvaškega A1, ki so na ovitku obljubljale neomejeno količino podatkov za cel teden, v praksi pa se je izkazalo, da pri njih neomejeno pomeni dvajset. Gigabajtov. Kar je dovolj približno za en dan divjega sestankovanja za eno osebo. Smo jih pač kupili na zalogo in se zraven vsepovprek jezili, kako je to sploh dovoljeno, da takole nemarno lažejo.
Neomejen internet pač ni samoumeven in nedopustno bi bilo še enkrat dovoliti, da se ponovi ta travmatična izkušnja. Na Kolpo smo tako prišli opremljeni s Hoferjevim vročim paketom internetov, kateremu goro podatkov pa smo v treh dneh dela le odškrtnili, saj smo večino časa po teveju preko kabla spremljali Olimpijske. Vseeno je bil dostop do medmrežja otežen- vsakič, ko je začelo deževati, je signal izginil. In deževalo je večkrat.
Nisem si mislila, da bom kdaj izrekla sledeče krivoverstvo, a če zdaj, v varnem domačem zavetju optičnega interneta in s polnim hladilnikom piva podam objektivno oceno tveganja obeh problemov, moram z grozo v srcu priznati, da je internet na moji osebni lestvici osnovnih človekovih potreb pred pivom.
Naj ponovim še enkrat: internet mi je pomembnejši od piva. Internet je nujna, pivo pa pogojna vrednost enačbe za uspešno delo na daljavo. Brez piva lahko še vedno delam. Brez interneta pa lahko le sedim in pijem pivo... Kar bi nekako tudi razložilo, zakaj nam ga je zmanjkalo!
Mogoče sta ta dva problema povezana?
Mogoče je pomanjkanje piva posledica izpada interneta?
Mogoče je za vse kriv internet?
In mogoče bi si naredila še največjo uslugo, če opustim blodnje o delu na daljavo in delam samo od doma. Do daljave grem pa le na dopust. In na pivo.