Bogu klora sem darovala svoje lase
hrsk
Gledava se, strmiva en v drugega, nepremično, nepopustljivo, potihem tekmujeva kdo bo prej pomežniknil, jaz ali moj odsev v ogledalu, iz oči v oči, na katere nama silijo mokri lasje.
hrsk, hrsk
“Še je čas, da si premisliš,” se mi posmehuje odsev.
“Še je čas, da prvi pomežikneš,” se mu ne dam.
hrsk, hrsk, hrsk, hrsk
“Počasi bo treba kaj reči, sicer kmalu ne bo več poti nazaj,” se spet oglasi.
Ne odgovorim. Kot uročena zrem vase. Oči imam že povsem suhe, pečejo me, ne vem, kdaj sem nazadnje pomežiknila.
“Čakaj, ti si resno mislila?”
“Ne,” si moram priznati. “V resnici nisem kaj dosti mislila.”
hrsk
hrsk, hrsk
hrsk, hrsk, hrsk, hrsk hrsk, hrsk
hrsk
hrsk, hrsk, hrsk, hrsk “O fak o fak o fak” hrsk, hrsk
hrsk, hrsk “Mogoče si lahko še vedno…” hrsk hrsk “...premislim?” hrsk
hrsk “Zdaj” hrsk hrsk “je” hrsk hrsk hrsk, “prepozno” hrsk, hrsk, hrsk, hrsk
hrsk, hrsk “Fak.” hrsk, hrsk “Fak.” hrsk, hrsk, hrsk “Fak.” hrsk
Iztrgam se iz pogleda svojega odseva in zastrmim v tla. Ta so prekrita s šopi dolgih, rjavih las, kot umazani valovi se ovijajo okoli stola in otopelo strmim vanje, medtem ko ob vsakem hrsk, hrsk v rjavo morje pade nov odstrižen pramen.
HRSK!
“Kaj sem si naredila?”
Vedno sem imela lepe lase, a bolj kot so mi bili pomembni moji lasje, mi je bilo pomembno, da so mi vsi vedno govorili, kako lepe lase imam. Kot Samson svojo moč, sem jaz v svojih laseh hranila velik del svoje vrednosti in pravice pripadnosti temu svetu. Kdo pa sem, če nimam lepih las? Kaj pa lahko sploh ponudim svetu, če ne svojih lepih, dolgih las?
Ko sem se tako pri triintridesetih znašla na robu bazena, iščoč svoje izgubljeno otroško veselje do vode, plavanja, pa tudi do življenja samega, sem bila v velikem precepu. Boš res začela plavati? Si boš res v kloru uničila lase? Edino stvar, ki je na tebi lepa, vredna? Svoj edini adut? Si ne bi raje izbrala kakšnega športa na suhem? Tek, recimo? Plezanje? Zakaj ravno plavanje?
Zakaj ravno plavanje… Dobro vprašanje. Ne vem od kod, kdaj in zakaj se je vame zasadila tako jasna ideja, da jaz bi pa rada plavala. Včasih lažem, da sem se za plavanje odločila, ker v vodi nimaš občutka, da švicaš in ker sem zmotno mislila, da ne zahteva veliko opreme. A v resnici sem bila v obdobju, ko so se začeli kazati prvi učinki psihoterapije, in sem se začela spraševati, kdo sploh sem pod človeško masko, ki si jo vsako jutro nadenem, po tem ko se namazilim z vsemi svojimi serumi in kremicami. Kaj sploh rada počnem? Kaj me sploh zanima? Iz podstrešja svojih možganov sem privlekla škatlo zaprašenih otroških interesov in iz nje, poleg zbiranja hroščev in opazovanja ptic, izbrskala edini šport, ki ga kot otrok nisem sovražila- plavanje.
Bila sem izrazito nešporten otrok, s slabo razvito motoriko, za katero še danes sumim, da je bila samo posledica mojega slabega vida. Ta je bil odkrit šele na sistematskem pregledu v tretjem razredu, ko nisem videla tistega ogromnega E-ja na plakatu. Danes, ko sem tudi sama odrasla, mi ni povsem jasno, kako takrat noben od odraslih okoli mene ni opazil, da sem po svetu več let hodila s triinpol dioptrije plus še nekaj astigmatizma. Sem bila res samo nerodna, ali enostavno nisem videla žoge, ki je letela proti moji glavi? Kako sploh tečeš, če so tla pod tabo meglena, kako plezaš po drevesih, če pred sabo namesto vej vidiš samo rjavo gmoto?
In tako sem za sabo vse življenje vlekla prepričanje, da sem totalen antitalent za fizkulturo; da mi manjka discipline, volje, trme, koordinacije, moči in spretnosti. Dokler si nisem zapičila v glavo, da bi rada plavala, in mi je moja prva učiteljica plavanja nekje po petih urah mimogrede navrgla: “Ful mi je všeč, ker ne odnehaš. Ker vidim, kako ti je težko, pa še kar borbaš dalje.”
Takrat se je klorirana voda v bazenu poleg švica (in ostalih človeških izločkov) zmešala še z mojimi solzami ponosa. Verjetno se ji niti malo ne sanja, kako prelomne so bile njene besede za mojo kariero rekreativne plavalke. Ni vedela za mojo zgodbo o nerodnem otroku, ki ni znal metati na koš, ni me poznala kot počasne deklice, ki ji očitajo, da v ničemer ne vztraja. Videla ni nič drugega kot srdito trmo, s katero sem se borila z vodo, in dovolj je bilo, da me je nanjo opomnila ter s tem za vedno spremenila, kako vidim samo sebe.
Plavala sem dalje. Moji lasje so z vsakim zamahom izgubljali svoj sijaj, jaz pa sem še kar pihala in sopihala, mlatila vodo in včasih tudi kakšnega soplavalca, če je bil preblizu. Po začetnem deseturnem tečaju sem se prijavila na še enega in potem še na dva, poleti sem cel mesec plavala petkrat tedensko, plavala sem v skupini in plavala sem sama ter se počutila, kot da mi posmehuje cel bazen, z reševalci vred, ker tako slabo plavam.
Res mi ni šlo dobro. Nisem imela dobrega občutka ne za vodo ne za lastno telo, problematični sta bili tako kondicija kot koordinacija in reševalo me je zgolj to, da sem se prvič v življenju zavedala lastne trme. In zato nisem odnehala. Potrebovala sem pol leta rednega plavanja, preden mi je uspelo preplavati petindvajset metrov, torej eno dolžino kravla. Še nikoli se nisem za nič v življenju tako zelo trudila in zato tudi še nikoli nisem bila tako ponosna nase kot takrat.
Kar naenkrat nisem več potrebovala svojih las, da opravičim svoj obstoj na svetu. Kar naenkrat so mi bili v napoto, suhi, krepasti, pa še fecljali so se. In tako sem se znašla na frizerskem stolu, iz oči v oči s svojim odsevom, med rjavimi prameni, ki so se ob zvokih ostrih škarij usipali na tla. V teh pramenih se ni skrivala moja vrednost, kot sem včasih mislila, ampak vsa moja stara prepričanja, da sem lena in nesposobna in da takoj obupam. Bil je čas, da jih nekdo pomete in vrže v smeti.
“Zdaj bomo pa šli sto metrov kravla.”
Bilo je sredi maja in sezona vodene rekreacije se je počasi iztekala. Če smo med letom večinoma plavali petindvajsetke (eno dolžino) ter sem in tja kakšno petdesetko (dve dolžini), nam je v zadnji tednih začela predpisovati tudi daljše serije, recimo sto metrov prsno, ali pa petdeset kravla plus petdeset prsno, še nikoli pa ne sto metrov kravla v kosu!
Takoj se začnem pritoževati. Največ, kar lahko odplavam, je petdeset kravla! Kakšna stotka, daj, lepo te prosim.
“Če ne gre, plavaj prsno dalje.”
Naj ji bo, dve dolžini kravla, dve dolžini prsno, to znam, to zmorem, to lahko.
Počakam, da je plavalec pred mano na slabi četrtini bazena, itak je tako hitrejši od mene, da ni nobene bojazni, da bi se mu zaletavala v noge. Roke stegnem pred sabo, nad glavo, zajamem sapo, se potopim pod vodo ter se z vso močjo odrinem od roba bazena. Počasi, počasi. Ne hitet! Zabrcam z nogami in naredim prvi zamah.
Ena dva tri, vdih, ena dva tri, vdih, ena dva tri, vdih, ena, dva, tri, vdih, ena, dva, tri, vdih, ena, dva, tri, vdih, ena, … dva, … tri, …, prva dolžina.
Ena dva tri, vdih, ena dva tri, vdih, tole pa ne bo šlo, vdih, ena, dva, vdih, ena, dva, vdih, sprosti se, stegni roko, vdih, glavo dol, vdih, brado dol, vdih dobro ti gre. Druga dolžina.
Ena dva, vdih, ena dva, vdih, tretjo dolžino plavam!, vdih, še nikoli nisem plavala več kot dve!, vdih, ena, dva, vdih, ne paničari, vdih, sprosti se, vdih, ena, dva, vdih, počasi, počasi, vdih.
Še ena, še ena, vdih, ne morem več, vdih, samo še ena, vdih, ne morem več vdihniti, vdih, zmanjkuje mi sape, vdih, samo še pol bazena, vdih, saj lahko do konca prsno, vdih, ena, …, dva, … , vdih, zdrži še tole, vdih, prosim, dva, prosim, vdih, še pet metrov, vdih.
Četrta dolžina.
Moja prva uradna plavalna ura je bila 16. Maja 2023.
Eno leto po prvi plavalni uri, 16. Maja 2024, sem se postrigla.
Naslednjo plavalno uro, 21. Maja 2024 sem prvič odplavala sto metrov kravla.
Podobni zapisi