Jst morm pisat, drgač se mi bo zmešal
Opomba: Ta zapis je Dnevnikovanje, kot imenujem krajše besedne ustvore jadikovanja, ki nastajajo v mojem dnevniku, prostoročno in brez filtrov.
Devetindvajseti julij leta gospodovega dva tisoč štiriindvajset
Js morm začet spet pisat k drgač se mi bo zmešal. Sam a veš kva mi gre ful na kurac, tko uno res najbl ekstra ful. K sm zuni, k sm u avtu, k sm na pjači, k sm na sprehodu, k nism doma za kompom, takrat bi js pisala. Takrat js vse vem kaj bi pisala pa kako pa vse mam za povedat pa najbl sm pametna pa v glavi vse vem kako bo pa kk bo zgledal. Po pridem pa dam pa za komp pa si vzamem eno uro al pa dve cajta kao no dej, napiš zdej, je pa mrk. Se mi pa ne da. Gledam pa videe pa skrolam v nedogled pa se zamotm z vsem in vsemi, sam d mi ni treba pisat. Ne štekam, res ne štekam. Prov sama seb grem že na kurac. Lej, sm se odločila da ne bom pisala. Da ne bom. D je to itak kr neki, kr ene zablode, zdej bi bli pa vsi pisatelji pa vsi mislmo d mamo Neki Za Povedat, nč nimam za povedat, čist nč. Sm se odločila da ne bom pisala, da bom mela nek ta blesav šiht k me čist predobr plačajo, zato ker če znaš narest štiri stvari na kompu si lažje zaposljiv, in če si zravn še kokrkok zrel v glavi, kar sicer mislim da nisem, sam mi vsi pravjo da sm in to ful, no pol firme rade mečejo dnar vate, ker si odličen filter za sranje.
No kokrkol, js sm se odločila da ne bom pisala in da bom mela normaln lajf s šihtom in enim hobijem, in pol sem to probala furat, sam najbl od vsega sm furala safr. K mi kr neki ni blo okej. Pa js bi pisala pa js bi pisala. Pa piš, kdo ti bran! Ja ne, ne morm. Ne da se mi. Nimam cajta, nimam placa, nimam nevem česa vse ne, ni vajb, nimam kej napisat. Ja prov poj pa ne pisat, sam mir mi dej. Pa dva dni spet v redu, poj pa spet: Ej fak js bi pisala js morm pisat. Pač a loh dam sama seb mir s tem. K ne morm več. Kr skoz sam o tem razmišlam, grem na dopust pa sam razmišlam d bi js pisala, kr neki tle sanjarim, sam pol ni nikol nč od nč.
No, to mi gre na kurac. In zdej ne vem kva bomo. Vsak dan znova se odločim, d js bom pisala, in vsak dan znova pol sprejmem sklep sama s sabo, d js ne bom pisala, ker je itak krneki in ker nč ne bo iz tega in ker je brezveze. In poj samo sebe vrtim v začaranem krogu, dokler se mi ne bo enkrat odpelal in poj ne vem kaj bo. Vmes sm mela že realne plane da pustim šiht in si vzamem eno leto frej in pišem. Sam k vem kk bo, nč nam pisala, en let bom instagram predrkavala pa se vsak dan sekirala d nočem pisat sam v resnic hočem. Mislem a veš no. K se mečem po tleh tle k en froc v Merkatorju, pa nben mi nč noče pa nben mi nč ne bran. In poj si v glavi spišem cele zgodbe, cele odstavke, cele knjige, js mam tako notr po glav da se ven ne vidim, in spet js to morm napisat k nimam več placa, si vzamem cajt, se usedem za komp, evo piši, in spet- zmrznem. Ne morm, ne znam, ne vem kako. Pač kr neki.
Si želim da bi mela samozavest teh navadnih povprečnih tipov k majo vsi podcaste pa vsak tadrug je že knjigo izdal pa izgorel trikrat vmes, al pa misl da je nadčlovek zato k redno telovadi, spi 8 ur pa k se je dvakrat z mrzlo vodo tuširu. Pač prov kozla se mi k to gledam pa poslušam. Pomoje je tut EMŠO kriv k z leti vidiš kok je vse skp zlagan pa kk nč ni res pa vse skp ena sama iluzija k jo skupinsko haluciniramo, poj pa uleti en šupak z Meditacijami Marka Aureliusa pa se odloč d bo tut kr on zj napisu eno knjigo o življenjskih resnicah.
Vse mi gre na kurac, še najbl pa sama seb, k vse tok resno jemlem, čeprov vem d je vse skp krneki. Čist mam spržene možgane od tega interneta, sploh se ne morm ne fokusirat, sam sekiram se zrd vsega pa gledam posnetke na jutjub. To je to kar sm še zmožna dat od sebe.
Podobni zapisi