Hodim in hodim neznano nikamor
Odprem vhodna vrata in si pljuča z močnim vdihom prebodem s hladnim, vlažnim zrakom umirajoče zime. Temni se, zadnja svetloba zamujenega sončnega zahoda že bledi iz oranžne v sivo modro in jezna sem nase, na službo, na sodelavca, ki mi je cel dan težil, mi pisal in mi gnjavil, in zaradi katerega se bom zdaj sprehala po temi. Nadenem si toplo, volneno kapo, v žep vtaknem ključe hiše in se spustim po stopnicah. Od sedenja je celo telo zakrčeno, čutim blago kljuvanje v kolenu, glavo mi bo razneslo od podatkov in novic, za katere mi v resnici ni mar, se pa moram pretvarjati da mi je, ker sem zanje plačana. Od buljenja v zaslon me boli glava, od skrivenčenega sedenja pa vrat. Za desnim očesom čutim topo bolečino in s hladnimi, slabo prekrvavljenimi rokami si pomanem obraz, da bi se vsaj malo spravila k sebi, kajti hladen večer očitno ni dovolj močan, da bi odgnal utrujenost.
Problem je, da ni telo tisto, ki je utrujeno.
In ravno zaradi tega moram na sprehod. Zadnje čase me kar vleče ven, ven, ven, čutim, da moram hodit, moram premikati noge, postavljati eno pred drugo, brez cilja, brez meni znanega razloga, samo moram hodit, sicer postanem živčna in krožim po hiši kot ujeta žival.
Moram ven. Moram hodit.
Moram.
Hodit.
Hodim.
Hodim in hodim.
Po ulici, po cesti, mimo smetanjakov in blokov. Hodim in hodim in razboleli vrat komaj podpira težko glavo, a jaz vem, da moram hoditi, ker le tako se bo začela kepa informacij in kljuvanja v glavi rahljati. Hodim in hodim, diham svež zrak in čeprav o ničemer ne razmišljam, v moji glavi kar vre od misli, besed, podob in barv, kot velik klobčič zavozljane volne. A jaz še kar naprej hodim in hodim. Hodim, ker nimam izbire. Hodim mimo parka in mimo na novo zgrajene hiše. Hodim mimo parkirišča in še naprej po cesti. Hodim in hodim. Hodim po pločniku, čez zebro in mimo slaščičarne. Hodim mimo trgovin, hodim mimo stanovanjskih hiš, v katerih gorijo luči, hodim mimo igrišč in šol in počasi, počasi se moja glava začne prazniti. Zvozljan klobčič se najprej zrahlja in se nato začne počasi odmotavati, in zdi se mi, da imam poleg bolj prazne glave kar naenkrat tudi veliko več prostora v pljučih. Počasi se spet počutim kot človek, počasi se mi ogrejejo sklepi in počasi začnem iz glave izrivati cele kupe informacij, ki mi samo povzročajo skrbi. Bom potem spet skrbela zanje, ko se vrnem domov. Zdaj lahko samo hodim.
Hodim in hodim in hodim in z vsakim korakom sem malo lažja. Zdaj hodim že po makadamu, mimo polj in mimo travnika, hodim mimo prazne ograde za konje in hodim mimo grmovja in vse do gozda, kjer hodim po blatu in lužah, hodim in hodim in komaj kaj vidim, saj je vedno bolj temno, jaz pa še kar hodim in hodim. Mimo dreves, mimo osamljenih sprehajalcev, hodim in hodim in si praznem možgane. A se sploh lahko ustavim? Nevem in me tudi ne zanima, ker se nočem ustaviti. Ritmično udarjanje stopal ob tla me pomirja, tegobe dneve se krčijo in dajejo prostor tišini, spet lahko diham in spet se počutim kot živo bitje.
Hodim in hodim in hodim in z vsakim korakom se okolica temni, dokler se ne znajdem v čisti temi. Ne obstaja več zgoraj ali spodaj, ne vidim ne levo ne desno, a jaz še kar hodim in hodim, zdaj se ne morem več ustaviti, hodim po temi, zaprem oči, ker itak nič ne vidim in hodim, počasi in vztrajno in s prazno glavo. Zdaj tudi večerno petje ptic počasi pojenjuje, kmalu ne slišim več niti tihega šuma vetra, ki mi je prej vztrajno pihal okoli ušes in popolni temi se priključi še čista tišina.
Jaz pa še kar hodim.
Ne vem kako dolgo, ne vem kam, ne vem zakaj.
Bojim se, da bom začela spet razmišljati, če se ustavim, zato se ne ustavim, in raje kar hodim in hodim.
Tako hodim, dokler me ne zmoti nenadna svetloba. Svetla, presvetla. Ko poskusim odpreti oči me belina povsem zaslepi, in če sem bila prej v popolni temi, sem zdaj v popolni svetlobi, ne obstaja ne spodaj ne zgoraj, ne levo ne desno, vse je belo, belo, svetleče, vse se blešči in ničesar ne vidim.
"Si le prišla."
"Ja."
"Koliko časa si hodila?"
"Ne vem."
"Kaj boš pa zdaj?"
"Ne vem. Domov bom šla."
"V redu."
"V redu."
"Adijo."
"Adijo."
Obrnem se in grem domov.
Podobni zapisi