Kam je šel januar?
Opomba: Ta zapis je Dnevnikovanje, kot imenujem (praviloma) krajše besedne ustvore jadikovanja, nastale v jutranjih petnajst minutah prostopisarjenja v dnevnik.
Ura je dovolj, da bi me skozi okno lahko pozdravljalo vzhajajoče sonce, a smo le konec januarja v Ljubljani, kar pomeni, da že tri tedne nisem čutila sončnih žarkov na obrazu ali občudovala svetlobe na modrem nebu. Počutim se, kot da živim nekje na severu, ujeta v polarno noč, le da imajo tam ljudje terapijo z umetno svetlobo, jaz pa sem vsak dan bolj depresivna in za svojo slabo voljo krivim vse okoli sebe, samo pomanjkanja sonca ne.
Je mogoče ta neprestana, raztegnjena sivina kriva, da sem izgubila občutek za čas, ker itak nikoli ne vem kateri dan dneva je, saj je zunaj vedno temno in črno belo? Se zato počutim, kot da sem dvakrat zaprla oči odkar smo na terasi šampanjčili novemu letu, pa je že osemindvajseti januar? Cel mesec novega leta se je že obrnil, jaz pa sem ga prebedela nekje med lahkim spancem in popolno disasociacijo.
Novoletnih zaobljub itak nisem imela, ker se mi zdijo zgrešene. Zaobljube morajo biti pomladne, ne novoletne. Pomladi se začne rojevati novo življenje, pomlad prinese novo upanje in se mi zato zdi veliko primernejši čas za nove plane in ideje, ne pa nek temen, hladen januar, ki vsega skupaj premore štiri ure svetlobe v dnevu. Kako naj človek začne nekaj novega, kje naj dobi zanos in inspiracijo, če pa ob štirih popoldne že celo stvarstvo, razen nas, neumnih človečnjakov, tone v sen.
Enkrat, ko bom stara in bogata, bom živela v skladu z naravnimi cikli in celo obdobje od novembra do prvega pomladnega dne predremala s knjigo v naročju. Mogoče bom vmes skuhala kakšno čorbo, okrasila drevesce in živela počasi, počasi, počasneje. Nobenega hitenja, nobenega stresa, nobenih skrbi, nobenih novih planov in projektov in nobene nove mene.
Zima bo čas za počitek in kontemplacijo. In bom kontemplirala in počivala in ko bo prišla pomlad bom imela dovolj kontemplacije in bom spočita in pripravljena, da spet kaj dam od sebe. Približno tako, kot počne vsa ostala narava. Ne pa tako kot živimo zdaj, ko nas pomladi vse sesuje pomladna utrujenost, kar ni nič čudnega, saj smo celo zimo pregarbali in se borili proti naravnim ciklom, da smo ohranjali približno sprejemljiv nivo učinkovitosti, zraven pa smo verjetno začeli še hoditi v fitnes in iz jedilnika izločili hranljive snovi, (novoletne zaobljube pa te fore), ter s tem zagotovili, da ni v stalnem stresu samo naš um, ampak tudi telo.
Pred začetkom pisanja današnjega jadikovanja nisem imela pojma v katero smer bom zašla, sem se počutila grozno krivo zaradi "neproduktivnega januarja" (ki sem ga, mimogrede, v večini odležala zaradi bolezni). Zdaj pa se je krivda izgubila nekje med napisanimi črkami. Januar je bil počasen, utrujen in miren. Tak, kot mora biti. Tudi februarja se ne mislim ravno pretegniti. Dokler ne pride spet obdobje, ko se bom morala vsak dan mazati s sončno kremo, od mene ne pričakujte prevelike produktivnosti.
Pustite me na miru.
Hiberniram.
Se vidimo marca.
Podobni zapisi