Moj najljubši plac v New Yorku
Moj najljubši plac v New Yorku se skriva na enainpetdeseti ulici, med drugo in tretjo avenijo. Odkrila sem ga lani, po nesreči, ko sem med dvotedensko newyorško eskapado živela le nekaj korakov stran, in se enkrat po ulici blagovolila sprehoditi brez vnaprej pripravljenega plana. To je zame namreč redkost. Praviloma prej preštudiram cel zemljevid in se na pot odpravim s seznamom barov, ulic, spomenikov in muzejev, ki si jih želim videti, izkusiti, prebroditi.
Namenoma tega placa nikoli ne bi odkrila, na zemljevidu se utopi v reki kafan in slaščičarn, v resničnem svetu pa ga požrejo ogromne sive stavbe. Zgolj nekoliko glasnejši šum, ki se tam meša z zvoki brnenja avtomobilskih motorjev, rožljanjem podzemne skozi rešetke na pločniku in topotanjem zloščenih čevljev po betonu, daje vedeti, da se za vsem jeklom in betonom skriva nekaj posebnega.
Zgolj nekoliko glasnejši šum, ki ga zlahka preslišiš, če se mimo sprehajaš z mislijo v možganih in ciljem v glavi. Šum, ki se je tistega dne ujel v moje uho in me prepričal, da mu sledim, kot bi me tja vlekla nevidna sila, dokler se pred mano ni odprl majhen park, kot pozabljena zelena oaza iz nekega drugega sveta, zavarovana pred brutalno sivino mesta. Visoka drevesa ki mečejo senco na gručo železnih stolov in mizic, pred njimi pa v središču prizora, kot na odru, kraljuje ogromen (glede na mestne razmere) slap, ki v svojem močnem bučanju sproti utaplja ostanke zvokov iz hrupne ulice le nekaj korakov stran.
Očarana sem bila prvič, ko sem našla ta park, in očarana sem bila vsakič znova, ko sem se tja vrnila, kar je hitro postalo del mojega vsakodnevnega obreda. Vedno sem zasedla stol tik pred slapom, kjer je bobnenje vode najglasnejše, in tam sem sedela in pisala, sedela in jedla sendviče, sedela in pila kavo, sedela sem in strmela v neskončno pretakanje vode, vsa zasanjana in s prazno glavo, kajti poleg zvoka je glasno bučanje utopilo tudi vse moje misli, in z njimi vse moje skrbi. Sedela sem, tudi po več ur hkrati, in zdelo se mi je, da sem se transportirala v vzporedni svet, kjer obstajava samo jaz in ta slap. Sedela sem in sedela in pustila vodi, da mi zdravi skurjene možgane, in ko je po mnogih urah vodne terapije prišel čas, da se vrnem v rodno deželo, sem vedela, da bom poleg ostrig in pice in koktejlov in Broadwaya, zdaj morala pogrešati še ta moj slap.
“Obljubim, da se vrnem!”, sem mu prisegla, ko sem dan pred odhodom sedela pred njim in še zadnjič vpijala zdravilno oglušujoče šumenje. “Ne vem kdaj, in ne vem kakšna oseba bom takrat, ampak obljubim, da pridem spet! Pa hvala, da si mi vsakič prišparal en stol.”
Ta teden sem spet v New Yorku. Rada se vračam na iste kraje. V ista mesta, v iste parke, v iste kavarne, iste galerije. Zdijo se mi kot nekakšne kotrolne točke življenja, kjer se moraš soočiti z minevanjem in kjer lahko vidiš, kako so se stvari spremenile in kako si se ti spremenil z njimi. Kajti noben kraj, noben prostor, noben plac ni ob ponovnem obisku isti, kot je bil, ko si ga zadnjič zapustil. Ne more biti isti. Čas zaznamuje vse, in čeprav je slap še vedno slap in železni stoli še vedno železni stoli, je na njih pred njim sedelo nešteto drugih človeških duš, od katerih je vsaka pustila svoj pečat.
In čeprav sem tudi jaz sem še vedno jaz, in čeprav vmes ni preteklo še niti eno leto od zadnjega obiska, se počutim kot povsem drug človek v primerjavi z lanskim septembrom.
Rada se vračam na iste kraje, v New York pa še posebej. Je prvo mesto, v katerem se res dobro znajdem- pravokotne ulice in vzporedne avenije katerih številke naraščajo proti severu, so lažje obvladljive še od ozkih ljubljanskih uličic. New York je intimen in privaten, v njegovi gromozanskosti izgubiš identiteto in postaneš samo še en izmed obrazov miljonske množice, celica organizma, ki tvori mesto, izgubiš svoje ime in svojo preteklost ter postaneš del zmesi živega betona in organske materije. Razrežejo me ostri jekleni robovi neuničljivih pločnikov in moja kri izpari v zatohel, vlažen zrak, ki ga je dež samo še bolj razdražil, da se zdaj, še težji kot sicer, lepi na kožo, ki sploh ni več moja. Moj kostni mozeg postane brnenje podzemne, ki ga čutim pod stopali, moji lasje se spletejo z odpadlim listjem Centralnega parka, New York me požre vase, beločnice mi raztopi na razgretem asfaltu, na betonu mi polomi nohte, razum izgubim vzdolž pete avenije in končno neham obstajati. A še preden se zavem, kaj se mi dogaja, sem že na tretjem koktejlu v zanikrnem baru, prepuščena nemilosti velemesta. Ne upiram se mu več. Prepustim se mu.
V Ljubljani se ne morem metaforično izgubiti. Še preden bi se vezi med atomi, ki skupaj držijo mojo človečnost, lahko začele razgrajati, še preden bi lahko začela pronicati skozi pločnik čez rimske ostanke v podtalnico, že zagledam znan obraz, ali pa ta zagleda mene. V Ljubljani me je povsod že preveč, da bi lahko kar izginila in se zlila z asfaltom.
Ne išči intime in anonimnosti v malih mestih, kajti tam je ni. V metropolo moraš.
Zakaj si sploh tako želim izginiti? A sem res tako sita biti jaz, da imam mesto rada predvsem zato, ker lahko izniči moj obstoj? Ne, v resnici sploh ni fora, da hočem nehati obstajati, ampak da hočem postati del nečesa. Nikoli nisem bila del ničesar, vedno samo osamela celica, odstranjena od matičnega organizma. In zato je sposobnost New Yorka, da me požre, poskra vase, da postanem njegov del, del celote, mogoče najboljši približek občutka, da nekam spadam- pa čeprav samo v New York.
Všeč mi je New York. Je brezkompromisen in poln življenja. Tu sem del vsega in nisem nikomur v napoto.
Ta teden spim v drugem becirku, zato se v svoj omiljeni plac pod slapom nisem mogla vračati vsak dan. Sem si pa zato danes zanj vzela celo popoldne. Najprej sem si za sedemnajst dolarjev plus nekaj napitnine kupila bagel (umetna inteligenca mi je za to besedo ponudila naslednji prevod: kruhasta žemlja z luknjo) z lososom, kremnim sirom, čebulo in kaprami. Nato sem se usedla na podzemno črka E in se v slabih dvajsetih minutah vožnje znašla v četrti Midtown East, kjer sem najprej zavila v kavarno na vogalu (poznam jo že od prej), in si za sedem dolarjev plus nekaj napitnine privoščila srednjo veliko kavo z mlekom, regular please, navadno mleko prosim. Ko sem se opremila s pijačo in jedačo, sem končno odkoračila proti parku in celo pot me je skrbelo, ali bom našla prost stol, saj je ravno čas kosila.
Skrbi so bile odveč. Slap mi je prišparal stol, tik ob vodi, tik pred njim, kot vedno. Sedem, odvijem svoj bagel in začnem jesti.
In še vedno sedim tu. Zdaj, ko tole pišem. Sedim na svojem najljubšem placu v New Yorku, pojedla sem bagel, kavo še pijem, počasi, ker ne vem, kje je najbližje stranišče. Pustim bučanju vode da mi sprošča napete možgane in odplakuje črne misli ter me napaja z energijo. Vem, da je slap umeten, pa vseeno se mi zdi tako zdravilen in poln energije. Razmišljam, kako drugačna sem od takrat, ko sem tu sedela zadnjič, in koliko stvari se je spremenilo, pa ni niti eno leto minilo vmes. Le kakšna bomi, ko se vidiva naslednjič?
Slap mi ne odgovori. Slap samo buči.
Epilog: Ob slapu odsedim tri ure. Ko se končno poslovim, mi v glavi odmeva zvok pretakajoče se vode, a z vsakim korakom, ki ga naredim proti ulici, se ta vedno bolj meša z zvoki mesta. Človeški klepet, loputanje avtomobilskih vrat, nekdo stepa avtomobilsko preprogo, avtomobili brnijo.
Vrnem se nazaj v mesto, v New York, a že nisem več isti človek, kot sem bila pred tremi urami.
Podobni zapisi