Na dieto moram
Ne na prehransko, čeprav mi ne bi škodilo, če bi malo večkrat posegla po korenju in jabolkih, ter znižala frekvenco odpiranja zmrzovalnika in uničevanja malih, s čokolado oblitih in z mandlji posutih sladolednih palčk vsakič, ko mi je dolgčas, ali ko se pojavi nevarnost, da se bo v moje možgan naselila samozavedna misel, da je življenje iluzija, da je vse skupaj samo igra, farsa, da realnost v resnici ne obstaja in da smo vsi zgolj izgubljene duše v mesnatih kostumih, ki na metaforičnem odru doživljamo izkušnjo fizičnega...
......
....................
......
No, to preprečijo s čokolado oblite in z mandlji posute sladoledne palčke.
In ne, ne grem na tako dieto. Preveč dobrim stvarem bi se morala odreči, da bi tisti en teden na plaži izgledala res mega, kar itak v resnici ne bi prav ničesar spremenilo, in zato sem pač sprejela odločitev, da mi je bolj od ploskega trebuha in stegen, ki se med hojo ne drgnejo med sabo, pomemben sočen burger in dva negronija.
Na digitalno dieto moram. Moja nesposobnost koncentracije je namreč šla čez vse meje, kar sem opazila danes zjutraj, ko sem po dolgem, predolgem času poskušala izvesti šest ciklov pozdrava soncu. Malo preveč sem se razpustila s tem raztegovanjem in v moj hrbet so se prikradle take in drugačne bolečine, zatorej sem se, kot odrasla in odovorna oseba odločila, da v svoj jutranji vsakdan uvedem kratko seanso raztegovanja. No, že pri drugem ciklu mi je zmanjkalo potrpljenja, pri tretjem sem bila že cela živčna, ker nisem navajena več bit v svoji glavi brez distrakcij več kot minuto in dvajset sekund, vzeti sem si morala pavzo, pustiti možganom da odmeljejo svoje, in šele potem sem lahko, z malo muke in veliko prigovaranja, dokončala svoj obred pozdravljanja sonca, ki ga jutri verjetno ne bom ponovila, ker je bil preveč travmatičen.
Šest ciklov sicer vzame približno 7 minut. Kar pomeni, da se moja glava ne more koncentrirati niti 7 minut. Seveda, da sem zagnala paniko. Moram si priznati, da zadnje čase res preveč visim na telefonu, saj po njem posežem v vsakem trenutku dolgočasja ali utrujenosti. In Veliko Skrolanje se potem začne. Hitro mine ura, ura in pol, možgani so scvtri, a jaz vsaj ne čutim več ne utrujenosti in ne dolgočasja, čeprav ne bi znala našteti niti treh od neskončno mnogih pet sekundnih videov, k sem jih ravnokar pregledala. In ravno to mi je problem- od tega nič ne odnesem, ničesar si ne zapomnim in nič se ne naučim. Zakaj si to delam?
No, težko, če ne celo nefer se je kriviti za slabo samokontrolo ko pride do prenažiranja s speltnimi vsebinami, če pa cela gruča najboljših in najbolj brihtnih inženirjev, takih ki se lahko koncentrirajo več kot sedem minut v kosu, s kirurško natančnostjo sestavlja algoritme, katerih glavna naloga je, da me priklenejo na ekran. In zato sploh ne vem, kaj naj naredim. Pasivno konzumacijo sem poskusila zamenjati z aktivno kreacijo, a je problem, da druga zahteva več energije kot jo imam, ko se poslužim prve. Zato ta možnost odpade. Poskusila sem tudi z ležanjem na kavču in gledanjem v steno, pa sem se hitro naveličala. Naštimala sem si časovno omejitev aplikacij... Ha ha. Ha. A to sploh komu pomaga?
Ne vem kaj mi je narediti, ampak nekaj moram narediti, sicer bom cel lajf izgubila v ekranu telefona. Pravijo, da je v današnjem svetu najdražja valuta naša pozornost in na živce mi gre, kako poceni jo razdajam. Ampak kaj pa naj počnem po napornem dnevu drugega kot...
S palcem podrsam po ekranu, udobne trenirke, kupi zdaj, tri plus ena gratis in tvoja zadnjica bo zasijala kot polna luna, glej kako je ta mlada ženska srečna v teh pajkicah, pa glej kako ima lepe lase in dobro rit in bele zobe...
S palcem podrsam po ekranu, ne čakaj, ne čakaj, rezerviraj zdaj, samo sto evrov, samo dvesto evrov, božični oddih v toplih krajih, ne odlašaj, pobegni iz svojega dolgočasnega življenja že zdaj, takoj, ta trenutek...
Podrsam po ekranu, pridruži se akciji zbiranja daril za starostnike, ki živijo pod pragom revščine, večina si jih želi toplih nogavih pa kave in piškotov, grozno grozno, ali res v taki državi živimo, da si človek ne more kupiti toplih nogavic, pomagajte, pomagajte, stopimo skupaj, v grlu me stiska, oči me ščemijo...
Podrsam po ekranu, neverjetna akcija, samo še danes, serumi za preprečevanje gub, v štirih tednih bo tvoj obraz izgledal desetletje mlajši, poglej, kako brezhibno kožo ima naš dvajsetletni model, poglej, kakšna sreča ji sije iz obraza, kupi serum za štirideset odstotkov ceneje, da boš tudi ti srečna in mlada in ne kot ena grda zgubana suha sliva, kup, kupi, kupi!
Kupi serum, kupi mladost, kupi srečo...
Podrsam po ekranu, pridruži se nam na velikem predbožičnem rajanju, pester program, pridi ven iz svoje hiše, pleši, pij, raduj se, bodi srečen in vesel, prazniki so pred vrati, imeli bomo glasno glasbo in kuhano vino za pet evrov...
Podrsam po ekranu, črn mačji mladiček z glavo razjedeno od črvov, spodaj pa besede zavetišča, da so reveža žal morali uspavati, tristo komentarjev, polnih zgražanja, zgražam se zraven, fliknem pet evrov, da se operem krivde in spet…
Podrsam po ekranu,
Podrsam po ekranu,
S palcem podrsam po ekranu.
Ne morem več.
Ne morem več.
Ne morem več.
S palcem podrsam po ekranu.
Simbolična fotografija negronija, zasebni arhiv
Podobni zapisi