Dan, ko sem nehala biti človek
Januarja sem zbolela. Hudo zbolela. Začelo se je z vročino, ki je dosegla višave enainštiridesetih stopinj, kuhalo me je in mrazilo, švicala sem kot v savni in zraven bledla o tem, da naj me upepelijo in raztresejo v morje, ko umrem. Spala sem po dvajset ur na dan in jedla prepečenec in tablete. Ko se je vročina spustila, jo je nadomestil grd kašelj. Hropla sem in lovila sapo, kašljala sluz in gnoj in slino in od vsega napora skoraj bruhala. Še preden je kašelj ponehal, so se začeli še glavoboli, še vedno sem švicala in samo spala in spala in se zraven počutila kot največji luzer, ker sem po več kot desetih letih uspela resno zboleti.
Jaz vendar nikoli nisem bolna, vsaj ne zares!
K zdravniku seveda nisem šla. Poznam ga samo po imenu ko sem bila enkrat dovolj prisebna, da bi zdržala uro vožnje do ordinacije, sem se raje vrnila v službo ter si prihranila dolgo pot. Itak delam od doma, in prepričana sem bila, da bi tudi gospod doktor situacijo videl enako. Priporočil bi mi, naj ne dramatiziram, ker so hujše stvari na svetu kot delo od doma z vročino.
Prav tako sem vedela zakaj sem zbolela, kar je v moji skurjeni logiki pomenilo, da bolezen ni resna in si ne zasluži posebne obravnave. Točno sem znala našteti tistih šest izvorov stresa, ki so me zagrnili v tistem času in sesuli moj imunski sistem. In ne, ne mislim, da smo za bolezni krivi sami, verjamem pa, da take in drugačne življenjske okoliščine in pripetije, ter naši odzivi na vse kar se nam dogaja, vplivajo na učinkovitost obrambnega mehanizma našega imunskega sistema.
Kakorkoli. Fizična bolezen na žalost ni prinesla samo fizičnega trpljenja, ampak se mi je začelo še v glavi mešati. Spoznala sem, kako krhki so vsi moji rituali, vse moje navade, ves vsakodnevni trud, ki ga redno vlagam v svoj cilj: počutiti se kot človek. Počutiti se v redu- niti ne dobro kaj šele odlično, ampak samo- v redu. Spoznala sem, kako gromozanska količina truda gre v to, da se počutim približno normalno. Ker sem imela komaj dovolj energije, da sem se trikrat na dan odpravila na popotovanje iz postelje do kopalnice, so bili moji rituali prekinjeni in jaz sem počasi razpadla. Vedno bolj sem tonila v žalost, obup, brezup, celo življenje se mi je zdelo brezpredmentno in brezvezno, razmišljala sem, kako fino bi bilo umret in kako je moje življenje ena sama sivina in praznina.
Kar seveda ni res. A kadar zapadem v tako črno luknjo, kot ji jaz rečem in kar se k sreči vedno redkeje dogaja, odkar plačujem sedemdeset evrov za eno uro psihoterapije, takrat pač ni prostora za nič drugega kot žalost in obup.
"Jaz sem depresivna," sem takrat zapisala v dnevnik. "In ne vem kaj naj naredim.
Začela sem se utapljati v telefonu, v neskončnem skrolanju in iskanju dopamina, telefon sem začela spet nositi s sabo v posteljo, izogibala sem se pisanju dnevnika, kar naredim vedno, kadar začnem zapuščati svojo človeško obliko, spat sem hodila krepko čez polnočjo, ter vstajala deset minut pred prvim sestankom, torej dvajset čez deset, namesto da bi, po svojih predpisanih ritualih, zjutraj izvedla seansko raztegovanja, kratke meditacije, kontemplacije in obrednega pitja čaja.
Obupavanje in jokanje se je vleklo kakšna dva tedna, potem pa se je moje ubogo telo že dovolj sestavilo skupaj, možgani so se ohladili na delovno temperaturo in vseh pet možganskih celic, ki so mi še ostale, so začele delovati in tuhtati, kaj nam je narediti, da se izkopljemo iz krutega žrela jadikovanja in samopomilovanja. Opomnila sem se, da sem odrasla oseba, ki mora poskrbeti zase, ter v dialogu z svojo regresijo v nemočnega otroka zavzela starševsko vlogo.
"Depresivna sem."
"Nisi depresivna."
"Življenje nima smisla."
"Kdaj si nazadnje videla sonce?"
"Dva tedna nazaj."
"Kdaj si bila nazadnje zunaj, na svežem zraku?"
"Dva tedna nazaj."
"Kdaj si se nazadnje v živo pogovarjala s človekom, ki ni bil tvoj dragi?"
"Ne vem."
"Kdaj si nazadnje pojedla topel in polnovreden obrok?"
"Ne vem."
"Kdaj si nazadnje pojedla kos zelenjave?"
"Daj mi mir."
"kdaj si se nazadnje raztegnila? Telovadila?"
"Tri tedne?"
"Kdaj si nazadnje nekaj ustvarila?"
"Več kot tri tedne."
"Kdaj si nazadnje plavala?"
"Fak, kako pogrešam plavanje."
Začeli sva počasi. Najprej sem šla na sprehod. Med nenehnih brisanjem nosu sem sopihala v klanec ter zraven krehljala in pokašljevala. Skuhala sem si makarone s tuno in zelenjavo in si zvečer vzela deset minut za raztegovanje razbolelih in predvsem zakrčenih mišic. Pisala sem dnevnik, dogovorjene tri strani dnevno, ki se jih religiozno držim, razen kadar se jih ne. Še vedno sem se utapljala v telefonu, a sem se odločila, da moram biti malo bolj strpna do sebe in ne pričakovati, da bom spremenila vse naenkrat. Naredila sem kolaž in naslednji dan odnesla smeti. Sprehodila sem se do lekarne po novo zalogo sirupa in šla dovolj zgodaj spat, da sem si zjutraj lahko pred službo skuhala čaj in si raztegnila hrbtenico. Dobila sem se s prijateljico in po urah klepetanja in porciji sušija sem se počasi, počasi spet začela počutiti kot človek. Šla sem plavat in čeprav sem za dva kilometra potrebovala petnajst minut več kot običajno, sem ju z veliko trmo in še več pavzami uspešno prebrodila.
Biti človek je tako naporno.
Tako zelo naporno.
Vsak dan znova moram poskrbeti, da dobim nekaj sonca, nekaj gibanja, dovolj zdrave hrane, vsak dan moram meditirati, da se mi ne zmeša, pisati dnevnik, da si spraznim glavo, se raztegovati, sicer me boli hrbet, ne smem prepozno spat, ker se potem en dan počutim mrtvo, ne smem spiti preveč alkohola, ker se potem dva dni počutim mrtvo. Vsak dan moram nekaj ustvariti, pa naj bo to kricakraca ali pa kratka zgodbica, ki jo načečkam na odtrgan list papirja. Ko ne ustvarjam redno, se ne počutim dobro. Paziti moram, da nisem preveč na telefonu, paziti moram, da spijem dovolj vode, paziti moram, da dovolj premikam in raztegujem svoje telo, da poskrbim za socializacijo in se ne osamim preveč.
V zameno za vse to, za ves ta spisek vsega, kar vsak dan moram, se počutim okej. Samo okej. V redu.
Zakaj je tako težko biti človek. A je vsem tako težko biti človek?
Podobni zapisi