O ničemer
Zadnjič sem razmišljala, kako težko bi bilo pisati o ničemer. Da bi napisala en zapis, v katerem ne bi nič povedala, samo bluzila nekam tja v tri krasne brez glave in repa in konca in kraja. Kako dolgo lahko takole nekaj nakladaš, ne da bi začel o nečem govoriti? No, evo me, bomo zdaj videli. Po štirih stavkih mi že zmanjkuje besed, zato se mi dozdeva, da bo tale eksperiment pisanja o ničemer klavrno propadel. Kako naj pišem o ničemer? Mogoče bi se morala bolje pripraviti na nalogo, ne pa da sem kar sedla za računalnik in začela metat besede na virtualni papir. A bi mi bilo lažje, če bi si prej pogledala kakšen video političnih govorov? Za politike pravijo, da so gobezdala brez vsebine. A sem zajebala, ker sem začela govoriti o politikih in zdaj to ni več zapis o ničemer, ampak o politikih?
Je pa kar zanimivo, ko takole poskušam pisati o ničemer. Moji možgani se želijo oprijeti neke teme in o njej tuhtati, ter jo lično zapisati v besedni obliki. Zdaj pa se trudim ohranjati prazno glavo ter se silim, da rok ne dvignem iznad tipkovnice. Glejte me, pišem! O ničemer! Iz prve in brez prekinitve. Samo premetavam besede in se trudim eno in isto povedati na čimveč različnih načinov. Lažje bi mi bilo o nečem pisati. A zdaj sem že začela, imam že dva odstavka in mogoče mi le uspe skup spraviti dovolj besed, da se mi jih bo zdelo vredno objaviti.
Včeraj se mi je zgodilo nekaj res lepega, a ne smem povedati, ker potem bi zapis bil o nečem, postal bi zapis o lepi stvari, ki se mi je zgodila včeraj in ne več zapis o ničemer. Ampak mogoče sem ga spet kiksnila, ker je zdaj to zapis o tem, kako vam ne smem povedati kaj se mi je lepega zgodilo včeraj, in to nekaj je, to vendar ni nič.
A nič sploh obstaja?
Kaj pa tisti pregovor, ki pravi, da brez nič ni nič? Se pravi, če je nič, je nič, če ni nič, ni nič. Logično. In ker jaz nisem nič in tudi moje besede niso nič, tole ni nič, ampak je ne nič, torej nekaj je.
Lahko zdaj odneham, izbrišem teh sto in nekaj besed ter nikoli nikomu ne povem o tem zapisu o ničemer, ki je itak postal že zapis o marsičem. Lahko pa še kaj napišem, zdaj sem se ravno ogrela in kar naenkrat mi besed noče zmanjkati. O čem pišeš, če pišeš o ničemer? V resnici tudi tale zapis ne more biti o ničemer, vse je o nečem, prepričana sem, da ga bo nekdo seciral in mi ga vrnil, podčrtanega in popravljenega in kričal o čem vse ta zapis govori. Nič ne more biti o ničemer. To bi bilo vendar nemogoče. O čem je torej ta zapis? In zakaj želim na internet spraviti še več prazne vsebine, kot da je niso spletišča že polna? A je ta zapis o ničemer res slabši od tisočerih drugih, ki imajo neko rdečo nit?
Itak da je slabši. Pa ga bom vseeno objavila.
Podobni zapisi