Per aspera ad currus
Poleti je ravno tako naneslo, da je en vikend ostal nesplaniran. In vsi dobro vemo, da v moji religiji prosti poletni vikendi niso dovoljeni. Treba je imeti vsaj kakšen piknik, če ne kar izlet na koledarju. Zatorej sem brž prečesala celotno turistično ponudbo cenovno ugodnih prenočišč v Sloveniji in naznanila, da greva na Kras.
In sva šla na Kras.
V dnevih najhujšega vročinskega vala.
Tako se znajdeva na Krasu in se sprašujeva, kaj naj počneva na Krasu. Gledala sva sončni zahod in pila domače vino in se imela nadvse fino, a sva se morala strinjati, da bi lahko delala še kaj bolj produktivnega, ker sončnega zahoda pač ne moreš gledati cel dan. Pa jaz malo pobrskam po netu in najdem neko lepo sprehajalno pot tam blizu, do Ušes Istre, karkoli naj bi Ušesa Istre že bila.
A sem že omenila, da je bil to čas hudega vročinskega vala?
Ah, pa saj je samo par uric po ravnem. Kaj, dve, tri v eno smer? Ma, to že zmoreva. Jaz sem itak iz hribov doma, tako da sem navajena, ne sicer direktno pohodništva, ampak pohodništva iz druge roke (torej vsi okoli mene so veliko hribolazili), on je pa po naravi športnik, čeprav ne športa ravno veliko. Mava midva to.
Od večurnega pohajkovanja po soncu med najbolj vročim vikendom zadnjega desetletja naju tudi gostitelji niso poskušali odvrniti, so nama pa zagotovili, da je pot dobro označena.
In sva šla.
Plan je bil, da štartava zarana in se izogneva opoldanskemu soncu, a sva prespala budilko in se od doma odpravila šele okoli enajstih, z litrom in pol radenske. Avto sva parkirala na pred malo cerkvico, ter se čez od sonca zažgano travo odpravila na najin pohod po Krasu.
Dobro nama je šlo. Počutila sem se silno imenitno in sila športno, stopicala sva po označeni poti, srečevala še nekaj ljudi, komaj dihala od vročine in se imela še kar okej. Ne tako fino, kot med pitjem vina in opazovanjem sončnega zahoda, pa vseeno. Po nekaj urah hoda se je plastenka vode že skoraj spraznila, koža me je od žgočega sonca začela peči, Istrinih Ušes pa še vedno ni bilo od nikoder. Počasi se me je začela polaščati nejevolja. Sva mogoče že šla mimo teh Ušes, pa samo nisva vedela? Kako sploh izgledajo ta Istrina Ušesa? Škoda, da sva zahodila že krepko izven območja mobilnega signala, sicer bi lahko preverila, ali so bla Ušesa morebiti kateri izmed kupov kamnov, mimo katerih sva šla.
Nekaj časa sva se še vlekla po kamnitih pobočjih, ozirajoč se za čemurkoli bi izgledalo ušesom podobnega, dokler nisva prišla do nekega kvazi naravnega mostu ter soglasno skledila, da bodi dovolj, ušesa gor ali dol.
Med pripravami na ta pohod nama je bilo razodeto, da do Ušes Istre vodita dve poti. Prva pot je Pot Lepih Razgledov, po kateri sva prišla in po kateri se nisva želela vračati, saj prisotnost lepih razledov pomeni odsotnost drevja in grmičevja, ki bi ščitila pred sončno pripeko.
Druga pot, so nama razložili, je lažja in osenčena. Pravi se ji Gozdna pot in gre skozi gozd. Dobro je označena. Ne morata zgrešiti.
In sva šla skozi gozd.
Hodiva in hodiva po osenčeni poti, slediva oznakam, belim krogom z rdečo obrobo, iz čela mi kaplja švic, a se tolažim, da mi vsaj sonce ne sije več v glavo.
Še kar hodiva in hodiva in od vročine preperela trava se s tihim pokljanjem drobi pod mojimi težkimi koraki, borni preostanek vode v plastenki pa je že toplejši od pregretega zraka. Pijem previdno, s kratkimi in plitkimi požirki.
Hodiva v tišini, sprašujem se, kaj mi je bilo tega treba. Mar bi ostala v zavetju kamnite hiške in čakajoča sončnega zahoda pila vino.
Hodiva in hodiva,
nakar ...
se pot konča.
Pred nama je samo vejevje in robidovje.
Sva zgrešila kakšen ovinek?
Vrneva se po že prehojeni poti in oprezava za razpotji, rineva čez skale in kamne, iščoč planinskih markacij, a najdeva samo trnovo grmičevje, soparo in prah.
Ne ostane nama drugega, kot da greva v robide.
Vode je že zdavnaj zmanjkalo in polaščati se me začne histerija. V glavi si že slikam prizore, kako naju bojo morali reševati s helikopterjem in kako bo najina zgodba objavljena na prvi strani kakšnega butastega rumenega tiska. “Nepripravljena Ljubljančana sta se na brez vode in zemljevida na najbolj vroč vikend tega tisočletja soočila z žgočim Krasom”, folk se bo pa v komentarjih zgražal, da kam gre davkoplačevalski denar in da bi take, kot sva midva, morali pustiti umreti od dehidracije. Kar tam, sredi kraškega robidovja.
On med mojimi apokaliptičnimi napovedmi zavija z očmi in me obtoži pretiravanja.
“Saj sva oba inženirja,” zagotavlja, medtem ko na telefonu preverja GPS signal. “Saj vem približno v katero smer morava iti.”
približno
Dlje kot laziva skozi kraško džunglo, bolj se gosti, le drevesne krošnje se redčijo, ter spozenj prepuščajo pripekajoče sončne žarke. Poti pa še vedno nikjer. Rijeva čez drn in strn, otepam se bodičastih vej, ki mi bičajo noge. Poskušam odriniti vztrajno misel, da sva povsem izgubljena in bova na koncu morala prespati v grmovju. K sreči se mi od vročine tako pregrejejo možgani, da kmalu povsem otopim in sploh ne razmišljam več. Gazim skozi goščavo, v približno pravi smeri in vso energijo usmerjam v hropeče dihanje, ki se mi izvija iz dehidriranega grla kot kot prah, ki se dviga iz razsušene zemlje.
približno
Prebijava se skozi grmičevje, s počasnimi koraki še komaj vlečem noge za sabo, ko pod podplatom naenkrat namesto hrskajočega trnja začutim trdna tla.
Stojim na steptani zemlji.
Pot. Pot!
Na poti stojim! Na znani poti!
Tukaj sva že bila! Tukaj blizu sva začela najin pohod!
Po telesu mi šine val adrenalina, vrne se mi volja do življenja in s hitrimi koraki se čez vroče skale in presušeno travo zapodiva po poti, za katero veva, da vodi do avta.
Ne morem verjeti, ne morem verjeti, približno je bila smer res prava, štejem korake in se otepam misli, da je vse samo iluzija, in da se bova spet znašla na koncu poti, med samim trnjem.
Tedaj ga zagledam v daljavi. Kovinski blisk rdeče na ozadju suhe trave mi v noge vrne moč, ki je prej izpuhtela v sopari, še bolj pospešim korak, skoraj stečem proti avtu, ki se je zadnjih sedem ur mariniral na kraškem soncu. Od olajšanja bi se najraje zjokala, a sem tako dehidrirana, da nimam več solz.
Zapeljeva se do prve gostilne, naročiva dve pivi in dva litra radenske.
Pijeva v tišini. Nato se vrneva v apartma in prespiva popoldne.
Ponovno spregovoriva šele zvečer, ko se spet dobiva na domačem vinu in sončnem zahodu.
Podobni zapisi