Dediščina

v moji družini nimam obrazain moje teloje izrezano iz kartonasem talentiran otroknadarjeno dekleproblematična najstnicauspešna ženskaki je odšla

samo toin nikoli več kot to.

Rečeš mida znam s besedamito sem se naučila od mametudi ona zna vso bolečino svojega svetaoviti v plasti lažnega upanjatudi ona nikoli ne izgovarja žalostipleše okoli kepe v prsihin jo spleta v plet lepih slik

Rečeš mida znam s besedamito sem se naučila že kot otrokko žalost ni imela prostorain se je kopičila v menistisnila sem jo v kepo in jo zarila v prsiokoli nje zdaj plešemin zavijam bridkost v črke

najraje me imaško nimam glasusem ogledaloda vidiš sebe v potezah mojega obrazaod katerega se odbija zvok tvojih besed

Čudno je gledati svoje staršeKako starijoIn sivijoKot suhe sliveSe sesedajo sami vase

Čudna je miselDa jih nekoč požre zemljaKot bo požrla tebe in mene

Ko bova starain zgubanakot suhi slivi

bajtain dva koša krivdeje vse, kar bom podedovalaprodali so hišosamo še krivda je ostala