Pogrešala bom Črnuče
Pomivam tla. Z vajenimi gibi drgnem po tleh, gor in dol, gor in dol, gor in dol, krpo namočim v toplo vodo polno pen, jo ožamem in spet, gor in dol, gor in dol, gor in dol. Sama in v čisti tišini prebrišem vsak kot, vsako ploščico, dvakrat, trikrat, natančna sem bolj kot ponavadi, kajti danes ta tla pomivam zadnjič. Iz ploščic in laminata ritualno odstranjujem vse delčke umazanije (mehansko) in same sebe (metaforično). Svoj dom moram očistiti, da bo čist in pripravljen na naslednjo dušo.
Pogrešala bom Črnuče. Nikoli si nisem mislila, da bo ta dvostanovanjska hiša predstavljala kraj, kjer se bom prvič v življenju počutila zares doma. Kjer bom imela občutek, da je zame prostor v vseh prostorih, da se mi je dovoljeno razrasti tudi po kuhinji, dnevni sobi, veži, terasi, znotraj celotnih meja parcele, in ne samo v tisti eni sobi, v tistem enem koščku nekaj kvadratnih metrov, ki mi je dodeljen.
Nikoli si nisem mislila, da bom tu ostala tako dolgo. Vsekakor najdlje, če ne štejemo rodne hiše, ki sem jo fizično zapustila pri petnajstih, ko sem šla v internat, mentalno pa že leta prej. Vse od takrat nikoli nisem bila doma doma dlje kot čez poletne počitnice, selila pa sem se vsaki dve leti, kot po strogo začrtanem urniku, svojo kramo, ki se je z vsako selitvijo kopičila, sem prenašala iz ene sobe v drugo, iz enega stanovanja v hišo in nazaj v stanovanje, iz ene kleti v drugo podstrešje.
Prvi internat, drugi internat, nato eno leto stanovanja v Frankopanski, še zdaj se spomnim kavča na balkonu, stare banje in leče z kečapom, ki mi je takrat prestavljala višek kulinarike. Spomnim se pollitrskih jogurtov, ki sem jih za zajtrk kupovala v Merkatorju na vogalu, spomnim se velike sobe in znucanega parketa in cimra, ki ga nikoli nisem videla, ter cimre, ki sem jo imela tako rada.
Sledil je premik na obalo v študentsko stanovanje, šest cimrov in toliko spominov, da me peče v želodcu, ko samo pomislim na naše vodka eskapade. Moja soba je imela zraven postelje kamin, klasična posledica predelave večje dnevne sobe v dve manjši sobi za študente. Delala sem nočne za šankom v diskaču in enkrat sva s cimro cel teden pili gin in igrali Simse. Enkrat drugič smo se obmetavali s špinačo. Na omari v kuhinji smo imeli zbirko čajev ter praznih steklenic, na vrtu pa sta rasla dva figovca, na katerih so zorele najdebelejše in najsočnejše fige, kar sem jih kadarkoli jedla. Še danes ju pogrešam, skoraj bolj od cimrov (brez zamere).
Ne spomnim se točno kaj je bil razlog, da sem se iz stanovanja z najboljšimi figami preselila v zgornje nadstropje hiše brez fasade in s čudovitimi ljudmi. Nedaleč stran od pokopališča je samevala sredi polj in spomnim se, da smo enkrat zakurili kres, ne spomnim pa se, kateri letni čas je bil. Mislim, da me ni zeblo. Verjetno je bilo poletje.
Obali je sledil umik nazaj v prestolnico. Prvo stanovanje je bilo v propadajoči stari hiši, kjer me je med tuširanjem stresala elektrika, v spalnici so mi rasle gobe, ogrevala sem se na drva in kuhala na električnem kuhalniku. Drugo stanovanje, sicer polkletno, je vsaj imelo centralno kurjavo, ozemljitev in nobenih gob, tretje stanovanje, v katerem sem najemala samo sobo, pa je bilo locirano v centru, kar sem si že od nekdaj želela. Živeti v centru namreč. Dve minuti stran od falafla sem se počutila kot da sem najjača v mestu. Imela sem cimra, ki je bil gej, ni bil pa peder (njegove besede, ne moje!), in še enega, ki je imel katano. Kje neki sta danes?
Sem imela v resnici zanimivo življenje, samo da jaz tega ne vem?
Po sobi v centru sem se preselila v Črnuče, kjer sem potrebovala šest let, preden sem se končno sprostila in se razpasla zunaj meja sobe, ki sem jo smatrala kot “svojo”. Šest let, preden sem svoje knjige zložila tudi po policah v skupni pisarni in razstavila svojo zbirko drobnarij iz potovanje po dnevni sobi. In ravno zdaj, ko sem se navadila na ta prostor, ravno zdaj, ko sem prvič v življenju za božič okrasila stanovanje, grem spet dalje. Moram. Tako je v lafu. Nikoli ne smeš biti pri miru, življenje je kot blatna, spolzka gorska steza, ki vodi nekam gor, samo gor, in če se ne premikaš naprej, lezeš nazaj. Vesela sem spremembe, veselim se novega poglavja, veselim se naslednjega koraka, a vseeno me stiska pri srcu, ko skozi okno gledam rdeče strehe, ki sem jih že neštetokrat videla, ko gledam osamljeno brezo v daljavi in grčave jablane na sosedovem vrtu. Pogrešala bom ponedeljkove sončne vzhode, ko ob šestih zjutraj kolovratim po kuhinji ter se odpravljam na plavanje. Takrat vedno postanem in si vzamem minuto za občudovanje roza ali oranžno obarvanega neba, ki se bohoti nad hribom, ki ga vidim skozi okno kuhinje.
Pogrešala bom to hišo, pogrešala bom tisti mali Merkator, v katerem je vedno gužva in nikoli nobenega parking placa, pogrešala bom celo večno meglo in hlad, ki vladata naši ulici od novembra do marca, ter v opravičillo vsako jutro na oknu spalnice izrišeta ledene rože. Pogrešala bom najboljše krofe na svetu, ki jih včasih ob nedeljah zjutraj grem iskat peš, da jih snedeva ob jutranji kavici. Pogrešala bom to kuhinjo, to poceni mizo iz Jyska in te poceni stole, ki so že napol uničeni od neštetih riti in mačjih krempljev. Za to mizo so se odvijale resne in neresne debate, okoli te mize se je toliko predružilo, toliko presmejalo in toliko spilo, da mi ob misli na vse naše dogodivščine stopijo solze v oči. Ta miza je bila osrednji kos pohištva okoli katerega smo se zbirali, saj sva bila prva člana družbe z rešenim stanovanjskim problemov, v času ko si še nihče ni ustvaril svoje družine in je bilo zato nekaj najbolj normalnega, da se vsak vikend preživlja v družbi prijateljev.
Stvari so se spremenile, staramo se in odraščamo, nekateri so se razmnožili, nekateri ne, ima pa vsak od nas zdaj svojo mizo in okoli vseh se kdaj pa kdaj še vedno družimo. Upam, da bo tako tudi v prihodnje. Verjetno bo najina nova miza večja, daljša, dražja, bolj luksuzna, verjetno bo iz masivnega lesa in obkrožena z dizajnerskimi stoli. In verjetno bo čudovita. A mislim, da tako dobre mize, kot je bila ta za stopetdeset evrov v Črnučah, ne bom imela nikoli več.
Pogrešala bom Črnuče in to jebeno mizo in velik parking pred hišo, kjer je bilo včasih parkiranih toliko avtomobilov, da si peš komaj prišel mimo. Pogrešala bom ta polomljen raztegljiv kavč, na katerem nas je šesterica prvega januarja gledala podaljšano verzijo Gospodarja Prstanov, pogrešala bom ciprese, ki jih gledam skozi okno kabineta, na veje katerih sem obesila maščobne kroglice, da lahko med jutranjim pisanjem opazujem ptice.
Kdo bo hranil moje ptice, ko me ne bo več? Kdo bo natresal suhe črve in zmlete arašide v skledico pod cipreso, za mojega kosa in kosovko? Kdo bo sedel za to mizo, živel v tej hiši? Kdo bo brisal njena tla?
Komu bo ustvarjala spomine?
Besno pomivam tla in si brišem solze.
Gor in dol, gor in dol, gor in dol, namoči krpo, ožami krpo, gor in dol, gor in dol, gor in dol.
Kdorkoli že bo, upam da mu postane dom.
Podobni zapisi